Mlada, postavna, dolgolasa rdečelaska so prve značilnosti Veronike Tadina iz Arclina. A nič od naštetega ni tisto, zaradi česar jo želimo predstaviti v Ogledalu. Veronika je namreč ena tistih redkih, pravzaprav zelo redkih ljudi, ki si je za prijateljico izbrala harfo. Za nekatere pravljični, za druge angelski instrument, vsi pa se strinjajo, da je daleč od običajnega instrumenta. »Ne vem, od kod njej to veselje. Nikoli je nismo posebej navduševali ali seznanjali s harfo. Božji dar najbrž,« pojasni njena mami Valentina.
Tudi Veronika težko odgovori na vprašanje, zakaj se je navdušila prav za harfo. So »krive« pravljice, slike zaobljenih angelčkov s harfami, mogoče kakšen romantičen film? »Od nekdaj mi je všeč,« enostavno pove Veronika, ki je pred leti s podobnim odgovorom prepričevala starša, naj jo vpišeta v glasbeno šolo. »To, da ima posluh, sem kmalu opazila, saj je ob mojem igranju na klavir pela. In to precej visoko. Ampak, da bi jo pa zdaj ne vem kam vozila na ure harfe, si pa nisem znala predstavljati. Takrat v bližini ni bilo glasbene šole, kjer bi poučevali harfo. Zato sem ji predlagala, naj se odloči za kitaro. Saj ima tudi kitara strune, sem ji pojasnila.« »Vendar se kitara s harfo niti primerjati ne more,« hitro doda Veronika. »Harfa ima 47 strun.« Dve leti se je vseeno »morala« učiti kitaro. Ko so k vpisu v glasbeno šolo peljali mlajšo Katarino, so opazili, da prvič vpisujejo tudi »harfiste«. »Dve leti smo jo vsak dan vozili v glasbeno šolo, da je lahko vadila. Potem smo iz mariborske opere odkupili 30 let staro harfo, ki jo je imela vse do srednje šole.«
Tudi zdaj Veronika prelestne zvoke, s katerimi največkrat popestri poroko ali kakšne druge praznike, izvablja iz rabljene harfe. »Vrhunske Salvijeve harfe stanejo 80 tisoč evrov, ena njegovih najdražjih doseže celo 100 tisoč evrov. Trenutno varčujemo, da bomo spet kupili rabljeno, a malo boljšo harfo,« pravi umetnica. Že z njo je Veronika dosegla vrhunske rezultate, tako doma kot po novem tudi v tujini. Letos se je namreč prvič udeležila mednarodnega tekmovanja v Italiji ter domov prinesla zlato plaketo. Pri tem lepem instrumentu in redkem instrumentu je manj lepo le to, da so tekmovanja izredno redka, stroški teh redkih tekmovanj pa v celoti preidejo na umetnike same. A tudi to dijakinji glasbene gimnazije v Celju ne vzame poguma. »Moj trenutni cilj je, da pridem na Akademijo,« pojasni Veronika ter ob tem zaradi previdnosti sploh ne omeni dolgoročnega – to je, da bi si lahko kruh služila z igranjem na harfo. Glede na vse prepreke, ki jih je dosedaj že premagala (nismo še omenili, da je njena strast narekovala tudi nakup dovolj velikega avta, v katerega lahko spravijo ogromen, 50-kilogramski instrument), verjamemo, da bo prestopila tudi najvišjo.
