Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 26.05.2017

pretežno jasno
Popoldne bo razmeroma sončno s spremenljivo oblačnostjo. Možna je kakšna kratkotrajna ploha. Ponekod bo pihal severni do severovzhodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 19 do 24 stopinj C.
8°C | 24°C
sobota, 27.05.2017
9°C | 26°C
nedelja, 28.05.2017
6°C | 27°C
ponedeljek, 29.05.2017
9°C | 27°C
Opozorila
Četrtek, 25.5.2017 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
8°C
24°C
pretežno jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

Zlatomašnik p. Hugo Anton Delčnjak, enkrat ......


INTERVJU

| |
27.08.2015      17:14
A A

Zlatomašnik p. Hugo Anton Delčnjak, enkrat misijonar – vedno misijonar


Misijonar, frančiškan p. Hugo Delčnjak je zlatomašni jubilej praznoval v začetku julija 2015 v Novi Cerkvi. Človek na videz krhke postave je kot odprta knjiga, ki razkriva številne zgodbe misijonarja, ki mu je bil, kot sam pravi, dan privilegij, da je večino svojega življenja preživel z ljudmi v Afriki in Južni Ameriki. Čeprav se v zadnjih časih vsako leto vrača v Slovenijo na dopust, o stalni vrnitvi ne razmišlja. Med tokratnimi počitnicami je s pomočjo prijateljev v sliki in besedi širši javnosti predstavil dosedanje delo na »svojih« misijonskih poljanah. Povabilu, da tudi z bralci Ogledala deli delček teh doživetij, se je z veseljem odzval in v tekoči, lepi slovenščini nizal spomine in zanimivosti svojega dolgoletnega poslanstva.


P. Hugo Anton Delčnjak (na sredini)
P. Hugo Anton Delčnjak (na sredini)
Deli:

Osebna izkaznica

  • Rojstvo: 1938 v Selcah pri Novi Cerkvi, v devetčlanski družini malega kmeta.
  • Šolanje: OŠ – Socka, nižja gimnazija – Vitanje in Maribor, noviciat – Novo mesto, teologija – Ljubljana.
  • Nova maša: 1965 – Nova Cerkev.
  • Prva župnija: Bežigrad 1965–1967, nato Šiška 1967–1969.
  • Afrika: Togo – 16 let, Centralnoafriška republika – 6 let. 
  • Južna Amerika: Venezuela – 12 let, Francoska Gvajana od leta 2004.
  • Znanje jezikov: poleg maternega še španskega, francoskega, nemškega, lamba-togo, sango – Centralna Afrika, kreol – Francoska Gvajana (jezik Kreolcev).
  • Prostočasne dejavnosti: rad gleda nogomet in tenis, posluša raznovrstno glasbo vključno s slovensko narodno-zabavno, najljubša mu je klasika.

 

V misijone ste odšli na svojo željo. Kako ste »pristali« v Togu?

V tistem času je Cerkev določena področja zaupala različnim redovom, severni Togo je bil zaupan frančiškanom pariške province. Škof novoustanovljene škofije severnega Toga je zaradi pomanjkanja francoskih duhovnikov v letu 1969 iskal misijonarje tudi na Poljskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Takoj sem se javil, sledil je mesec dni učenja francoščine v Parizu in z dokaj šibkim znanjem jezika sem odpotoval na črno celino.

 

Kako ste začeli, kaj je bilo vaše osnovno delo?

Nastanjen sem bil v Kandeu, na ozemlju plemena Lamba. Prve tri mesece sem se privajal okolju in se od jutra do večera učil njihovega jezika. V osnovi je potrebna volja, da razumeš in tudi sprejmeš različnost. Potem v to različnost »seješ« Božjo besedo in druga znanja ter se trudiš, da bi čim več zrn padlo v dobro zemljo in obrodilo sadove. Posvojiti moraš tuje navade. V Togu je še danes poligamija (en mož – več žena), ki se je zaradi njihove miselnosti ne da odpraviti. To je njihova kultura. Ko so v preteklosti poskušali uzakoniti monogamijo, so bile ženske proti in predlog so morali umakniti. Mož z veliko ženami ima namreč status večje ekonomske moči, in če umre, navadno vse vdove postanejo žene mlajšega brata, ki jih je dolžan naprej preživljati. Kar zadeva plemensko ureditev, je bil to zelo ohranjen del Afrike. Ko so tja prišli misijonarji, so začeli poučevati, oznanjati, udejanjati karitativno ljubezen. Začneš tako, da greš v spremstvu »vodiča« v neko naselje, se naznaniš poglavarju plemena, se mu predstaviš, kdo si, od kod in zakaj prihajaš. Vprašaš, ali lahko redno prihajaš, in če dovoli, seznani ljudi, ki potem pridejo poslušat. Tako te eni sprejmejo, počasi se ustvari skupina, npr. s 15 ali več člani, ki jih lahko krstiš. To je velikega pomena za nadaljnjo naravno širitev občestva in tak je bil tudi moj začetek. Sicer je Togo zame kot en čudež. Ob mojem prihodu so bili tam le posamezni kristjani, danes je škofija oskrbovana s svojimi duhovniki, nekateri gredo celo v misijone v druge države.

 

Je bilo nadaljevanje v Centralnoafriški republiki le želja po spremembi?

Točno to, čeprav sem ostal le šest let. Že dlje časa sem imel malarijo, tukaj pa sem hudo zbolel za rezistentno malarijo, kar pomeni, da bolezen kljubuje zdravilom. Moral sem na zdravljenje v Pariz v bolnico za tropske bolezni. Po ozdravitvi so mi zdravniki rekli, naj se v Afriko ne vračam več. Za pol leta sem se vrnil v Slovenijo, se spoznal s p. Janezom Grilcem v Venezueli, povabil me je tja in sem šel.

 

Iz Venezuele ste pobegnili v Francosko Gvajano. Razlog?

Po dvanajstih letih sem moral iz Venezuele dobesedno pobegniti. Venezuelo sicer zaznamuje velika vernost ljudi, istočasno pa je ogromno kriminala, organiziranih tolp. Navadno so to bivši vojaki ali policisti. Leta 2004 sem bil doma na počitnicah in denar, ki sem ga prinesel tja za gradnjo župnišča, sem zaradi ugodnejšega tečaja zamenjal za dolarje izven banke. Očitno je nekdo iz tolpe to videl in še isto noč so me napadli, zvezali, grozili s pištolo. Pobrali so ves denar in vse, kar je bilo v hiši vrednega. Po prijavi ropa je policija izsledila tolpo in takoj sem dobil obvestilo o novi grožnji: »Če ne utihneš, veš, kaj te čaka.« Nedolgo zatem je z župnijskega posestva izginilo še vseh 70 krav. Čeprav mi je policija ponujala varnostnika, sem videl, da je varneje oditi in se na povabilo gvajanskega škofa za tri leta preselil v Francosko Gvajano. Zdaj sem tam že enajst let.

 

Lahko nekoliko opišete to deželo?

Z najmanj besedami: ekvatorska lega, vse leto dež, ogromno rek, en sam tropski pragozd, brez industrije, poljedelstva in živinoreje, razvito je ribištvo. Večina od 450.000 prebivalcev živi ob Atlantiku, Gvajana je velika za štiri Slovenije, z redkimi cestami, ki so večinoma ob Atlantiku, običajni prevoz je s čolnom ali helikopterjem. Je francoska kolonija, vse dirigirajo Francozi, denarna enota je evro, uradni jezik francoščina. Dežele ne ogrožajo potresi in vulkani, evropske države so tam postavile svetovno znani vesoljski center z bazo za izstrelitev vseh vrst satelitov: raziskovalnih, komunikacijskih, špijonskih ... V Gvajani dobijo službo le prebivalci s francoskim državljanstvom. Zaposleni, zlasti v javni upravi, so zelo dobro plačani, praviloma bolje kot v Franciji. Zdravnikov skoraj ni, manjka učiteljev. Take kadre vabijo iz Francije in visoka plača je edini motiv, da gre nekdo delat v pragozd, kjer razen komarjev in mušic ni ničesar drugega. Na drugi strani je težava v tem, da Francozi težko nadzorujejo zaposlovalne potrebe, tamkajšnji župani pa se trudijo čim več ljudi zaposliti, ker s tem pridobijo volivce. Poznam primer, ko je v občini s 3500 ljudmi pet uslužbencev zaposlenih zgolj za razmnoževanje in fotokopiranje dokumentov.

 

Se tamkajšnji prebivalci borijo za neodvisnost?

Ne. Na referendumu je bilo 75 % volivcev proti, ker samostojnost posledično pomeni manj denarja iz Francije, brez katerega država ne more preživeti. Ljudje se bojijo bede, ki jo vidijo v razvitejših sosednjih državah. Za Gvajano lahko rečemo, da živi od plač funkcionarjev v javni upravi, to so večinoma Francozi in tisti, ki imajo delovno vizo. Ker so dobro plačani, si lahko privoščijo gospodinjske pomočnice, varuške, vrtnarje … in posledično preživljajo nižje sloje prebivalstva. Takšno stanje je posledica zgodovinskih dejstev o poselitvi Gvajane. Kot prvi so jo pred stoletji poselili črnski sužnji, ki so pobegnili iz brazilskih plantaž kave, kakava, kavčuka. Kasneje, v času francoske revolucije, so Francozi tja izganjali politične zapornike in kriminalce obeh spolov. Zanje je veljal zakon, do so tudi po odsluženi kazni morali ostati tam. Tako so eni in drugi poleg manj številnih Indijancev naselili to deželo. Za gospodarje Gvajane se danes štejejo Kreolci, to so otroci, ki so jih imeli tamkajšnji gospodarji s svojimi sužnjami. Ti otroci niso bili priznani kot sinovi in hčere, ampak so bili rejenci. Šele z odpravo zakona o suženjstvu pred 200 leti so ti rejenčki postali osebe z imenom in priimkom, navadno so dobili ime po gospodarici, ne po očetu.

 

Vsebina vašega sedanjega poslanstva?

Skupaj s tremi sobrati delam na veliki in prijetni župniji sv. Lovrenca, ki ima približno 50.000 ljudi. Sicer je vsa Gvajana ena škofija z 38 duhovniki, od tega so štirje domačini, trije smo iz Evrope, drugi so iz Afrike. Poleg običajnega pastoralnega dela, kjer veliko delamo s skupinami, načrtno delamo z nezakonitimi prišleki, ki iz okoliških držav (Haiti, Dominikanska republika itd.) stalno prihajajo v »obljubljeno deželo«. Ko izvedo, da tukaj nekateri zaslužijo 1600 evrov ali več, razvijejo bujno domišljijo in naredijo vse, da pridejo v državo. Žal se takoj po prihodu soočijo s kruto resničnostjo, ker nimajo delovne vize, nobenih dokumentov, mnogi ne znajo pisati in brati, nihče ne zna francoščine. Potrebujejo ogromno pomoči. Država jim po eni strani pomaga tako, da otroci lahko hodijo v šolo in imajo zagotovljeno zdravstveno varstvo, po drugi strani pa več tisoč imigrantov letno izžene iz države. V Gvajani živi od 30 do 40 % takih priseljencev. Misijonarji jih učimo jezika, pomagamo jim pridobiti dokumente, na podlagi katerih državne službe začnejo proces, da po petih, celo desetih letih dobijo dovoljenje za bivanje in delo ali pa pismo, da so izgnani. Do takrat delajo na črno za komaj 150 do največ 300 evrov plačila, niso nikjer popisani, skratka ne obstajajo.

 

Lahko izpostavite kakšen izredno uspešen projekt? Kaj je bilo pri vašem delu najtežje in kaj je v vas pustilo največji pečat?

Težko. Uresničil sem željo, da sem odgovoril Božjemu klicu, še več, da sem misijonar. Tega mnenja tudi po 46 letih nisem spremenil, čeprav mi je sestra Julčka kot najstniku rekla: »Ti si tako droben, iz tebe ne bo nič.« Odvrnil sem ji, da se bom zredil takrat, ko bom pil vino na tešče. Zredil se nisem, župnik sem pa. Veste, človek čuti odgovornost do evangelija, vsak ima svoj način sejanja in si želi dobrega pridelka. Med najtežjimi? Morda odhod iz Venezuele. Mi je pa žal, da se nisem naučil plesati in igrati kakšen instrument, v »mojih« deželah se s temi znanji še lažje povežeš z ljudmi. Daleč najbolj me je zaznamoval Togo, zame povsem drug svet, vse je bilo novo, neznano. Kasneje so se nekatere reči že ponavljale.

 

Bi se vrnili domov?

Mislim, da ne. V Gvajani sem doma, tam se dobro počutim, in dokler bom lahko koristno delal, naj tako ostane. V Slovenijo z veseljem pridem in tudi z veseljem odidem. Osrečuje me zavedanje, da sem doma vedno dobrodošel, kljub temu pa ob odhodu nimam domotožja in težkih čustev. Ne verjamem, da je le Slovenija »naj, naj«, to lahko najdeš povsod, odvisno od gledanja posameznika. Je pa res, da se gostje iz Afrike in Južne Amerike, ki so bili na praznovanju moje zlate maše, niso mogli načuditi lepotam naše dežele, zelenju in vsemu, kar so videli.

 

Praznovanje zlate maše v Novi Cerkvi je bil velik in čustveno nabit dogodek tako za vas kot za vaš rodni kraj. Kako ste jo doživljali?

Bil sem zelo ganjen. Zlata maša je gotovo razlog za praznovanje. Najprej skoraj ne verjamem, da je minilo 50 let, in se ne čutim zlatomašnik v tem pomenu. Kar se tiče samega slavja, je bilo zame zunanje in duhovno istočasno. Lahko rečem, da je bila zahvala, ki jo dolgujemo Gospodarju življenja, z moje strani res zahvala iz srca, hkrati pa sem občutil veliko počastitev z vsemi prisotnimi znanci, prijatelji, sošolci, sorodniki, ki so prišli od blizu in daleč, tudi iz Afrike in Južne Amerike. Najpomembneje se mi zdi, da so vsi prisotni to mašo doživeli kot veliko zahvalo, tudi po zaslugi odličnega pridigarja, p. Pavleta Jakopa. Za izvedbo celotnega, tako uradnega kot družabnega dela praznovanja izrekam zahvalo članom ŽPS in vsem drugim faranom, ki so pri tem sodelovali. Še zlasti pa dolgujem veliko hvaležnost dekanu, g. Alojzu Vicmanu, in članu ŽPS, Petru Oprčkalu, ki sta prevzela vso odgovornost glede priprave in izvedbe praznovanja. Vsaka jim čast, vsem! Bilo je zelo preprosto in prisrčno. Ob tem čutim veliko milost, da sem ohranil vero in se nisem zmotil v tem, komu zaupati svojo življenjsko pot.

 

P. Hugo je ne le zanimiv sogovornik z raznovrstnimi izkušnjami, iz njega ves čas vejeta zadovoljstvo in optimizem, kar gotovo pripomore k njegovemu uspešnemu poslanstvu. Čeprav dolga leta živi daleč od rodne dežele, ohranja močno vez s svojimi domačimi v Selcah, najbolj pa je vesel, ko se lahko z njimi in sorodniki sreča in prav zaradi svojih se vsako leto vrača. Eden od razlogov, da ohranja pristen materni jezik, je nedvomno v rednem branju slovenskega verskega tiska ter različnih slovenskih spletnih časopisov. Pravi, da tudi z namenom, da vidi razliko, kako o istih stvareh pišejo različni mediji. Ker je zanj zelo pomembno slediti dogajanju po svetu, redno spremlja tudi tuje medije.

 

Sonja Jakop




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vojnik!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Ogledalo
Številka: 114
Izšla: 03.03.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Maj 25 26 27 28 29 30 31 1 2 3
25.05.2017
Danes ni dogodkov.
26.05.2017 | Ostalo
DELAVNICA-NARAVNA KOZMETIKA
26.05.2017 | Kultura
Zapojmo skupaj
27.05.201 | Družabni dogodki
30. druženje Fičo kluba Velenje
27.05.201 | Šport
VETER V LASEH
28.05.201 | Družabni dogodki
Spomladanski kramarski sejem
28.05.2017 | Šport
Na kolo
30.05.2017 | Šport
Zaključek pohodov TD
30.05.2017 | Ostalo
BOLTOVI POHODI
31.05.2017 | Ostalo
Delavnica Repair Cafe
31.05.2017 | Ostalo
S plesom na počitnice
02.06.2017 | Šole in vrtci
Koncert "Ahoj, zapoj z menoj"
03.06.201 | Ostalo
Pohod na Storžič
03.06.2017 | Šport
Frankolovski otroški oviratlonček
03.06.2017 | Ostalo
25. tradicionalni turnir trojk
26.05.2017 | Ostalo
DELAVNICA-NARAVNA KOZMETIKA
26.05.2017 | Kultura
Zapojmo skupaj
27.05.201 | Družabni dogodki
30. druženje Fičo kluba Velenje
27.05.201 | Šport
VETER V LASEH
28.05.201 | Družabni dogodki
Spomladanski kramarski sejem

Bodite prvi pri oddaji mnenja.