Iz zgornjega opisa bi najbrž težko prepoznali, da pišem o začetkih vojniške harmonikarske legende, o Franciju Pogladiču. Še zdaj, po 45 letih aktivnega glasbenega delovanja, njegove oči kar zažarijo, ko raztegne meh, nasmešek pa se zaustavi pri ušesih. »Tudi v vojski sem jo imel zraven, pa čeprav sem jo služil v Nišu v Srbiji, kjer nad našo muziko niso bili ravno navdušeni. Sosed mi je naredil močan lesen zaboj, v katerega sem shranjeval harmoniko, zaboj zapel s ključavnico in jo skril pod posteljo.«

»Kriva« je Libela

Na koliko porokah vse je igral, samo bog ve, saj Franci ni imel časa šteti, tako je bil navdušen nad vsakim »špilom«. Se pa prav dobro spomni, katera je bila prva poroka, kje je prvič sam zabaval ljudi. »V osmem razredu sem bil, ko sem v gostilni Hren v Lembergu prvič igral, pri sedemnajstih pa sem prvič povsem sam igral na 'ohceti'. To so bili drugi časi, poroke so bile drugačne. Plesalo se je in zabavalo, sedaj pa imamo na kakšnih celo minutažo, koliko lahko igramo.«

Odrasli Franci ni več dolgo igral sam. »Če nisi imel zraven še kakšnega klarineta, nisi bil več 'in',« se spominja. Kmalu je nastala zasedba Vojniški instrumentalni kvintet in Ansambel Franca Pogladiča. »Pri štiridesetih sem z igranjem že skorajda mislil nehati. Pa je ravno takrat šla Libela, kjer sem delal, v stečaj. Sin Milan je bil že v glasbeni šoli. Jasno sem ga vpisal na klarinet, sam pa je potem večje zanimanje pokazal še za klaviature in baskitaro. Z dvanajstimi leti je znal že dovolj, da sva lahko igrala kot duo.«

Karaoke »prebudile« Mojco

Hči Mojca, pevka in kitaristka, se je moškima družine pridružila kasneje in povsem spontano. »Saj zame nihče ni vedel, da imam to v sebi in da me zanima, čeprav sem kot majhna rada poslušala očeta, ko je vadil s skupino. Jaz skratka tukaj zraven nisem bila predvidena. Sem se pa učila igrati kitaro. No, oče je upal, da bom igrala trobento, a je nisem želela. Sedaj jo imam, na kvadrat,« se je zasmejala, ko je pomislila na moža Zlatka Žikovška, trobentača skupine Slovenski zvoki, in prvega sina, ki ga je ob našem obisku ravno pripeljala z ure trobente. »Svoj prvi nastop sem imela v šoli. Prijavila sem se namreč na karaoke, ki so bile takrat zelo popularne. Ko sem pela in igrala, so se vsi čudili, od kod zdaj to meni. Potem sem enkrat na veselici spontano nekaj zaigrala skupaj z Milanom in očetom. Ko je to slišal organizator veselice, nas je povabil na nastop v Avstrijo, s pogojem, da nastopamo vsi trije. V dveh mesecih sem se morala naučiti 'komadov', da smo to izpeljali,« se prvega uradnega nastopa Tria Pogladič spominja Mojca. S prihodom Mojce je duo Pogladič postal trio in s tem prva slovenska družinska zasedba, v kateri nastopajo starši in otroci. Nastopali so v več evropskih državah, po trikrat so gostovali v Ameriki in Avstraliji; tam so leta 2000 ostali kar cela dva meseca. Gostovanja so bila za mamo Marijo najtežji del, ker je običajno ostajala doma. Največ skrbi pa so ji povzročili, ko njihovo letalo z Dunaja zaradi slabih vremenskih razmer ni vzletelo. »Morali bi že priti, njih pa ni bilo od nikjer, tudi klicati me niso mogli. Grozno me je bilo strah, da se jim ni kaj zgodilo,« največjo moro opiše žena in mati, ki še danes vestno skrbi, da so njeni muzikantje vedno v lepih, poštirkanih narodnih nošah.

Vsak dan po uro ali dve

Oče zasedbe, v prenesenem in dobesednem pomenu, še danes skorajda vsak dan vadi. »Saj veste, če se harmonikar zmoti, to vsak opazi.« Čistokrvni samouk vsako pesem naštudira ob poslušanju, kar nekaj pa jih je napisal tudi sam. »Z Mileno Jurgec je bilo lepo sodelovati. Za nas je napisala nekaj zelo lepih besedil, ki so se med ljudmi prijela. Se pozna, da so napisana iz srca,« strneta Franci in Mojca. Čeprav si naročniki »špilov« dandanes zaželijo, da jim Pogladiči zaigrajo kaj novejšega, popularnega (mimogrede, Mojca je odlična imitatorka Helene Blagne, Milan pa Elvisa Presleyja), Franci še vedno najbolj ceni Avsenika, Slaka, Miheliča. »To so neprekosljivi mojstri. Golico lahko na primer zaigramo dvakrat, pa se nihče ne bo pritoževal.« Pogladiči so ob dvajsetletnici, ki so jo lani poleti obeležili v Vitanju, kjer si je družino ustvaril Milan, izdali zgoščenko s svojimi največjimi hiti. V teh letih so posneli 66 svojih skladb in izdali 6 plošč. Praznični šopek ali Pod konjiško goro so še danes skladbe, ki jih je na radijskih valovih slišati skoraj vsako nedeljo, veliki hit pa je bila njihova Vesela mamica, pesem, ki je bila pisana na kožo Mojci. Ob obletnici so prejeli tudi priznanje občine Vojnik, ki že ponosno visi na zidu poleg vseh ostalih dosežkov, kot je zlato in štiri srebra iz festivala Graška gora, pa iz Vurberka. Koliko let bodo še igrali skupaj, ne napovedujejo. »Dokler mi bo zdravje služilo, bomo še 'špilali'. Do konca,« napoveduje Franci.

Rozmari Petek
Foto: arhiv družine Pogladič