Spomini na domači kraj so vedno lepi. Rodni kraj je le eden. Prve napotke, podporo in zgled v življenju, da je mogoče le z vztrajnostjo in delom doseči zadoščenje, sta mi dala starša Vladimir in Ema, pa seveda tudi starejša sestra Vladka in brat Janko. Doma je še zdaj mešana kmetija, na kateri brat Janko z ženo Andrejo skupaj s starši nadaljuje družinsko tradicijo kmetovanja in vinogradništva. Tega otroškega obdobja se spomnim predvsem kot okušanja mestnega življenja ob dnevih, ko je bila šola, ter koncev tedna in počitnic, preživetih v podeželskem okolju. Osnovno šolo sem obiskoval v Sevnici, pri 15 letih pa sem že šel v Maribor na srednjo kmetijsko šolo in se domov vračal le konec tedna.
Usmerili ste se v vinarstvo in postali eden najbolj prepoznavnih enologov pri nas. Kako je potekala vaša poklicna pot?
To je bila ena najlažjih odločitev v življenju, za vinarsko pot sem se odločil že v srednji šoli, vino me je navdušilo kot področje neizmerne možnosti ustvarjanja, pri čemer pričaraš opus skupaj z naravo vsako leto posebej. Smer študija je bila predvsem pogojena z lokacijo katedre za vinarstvo, ki je v sklopu študija živilske tehnologije. Študij sem nadaljeval na biotehnični fakulteti, na oddelku za živilstvo. Ta študij omogoča izjemno širok vpogled v poglavitne naravoslovne vede, na podlagi teh pa v širino prehrane na splošno. In to znanje uporabljam še zdaj. Le prepletanje znanja in njegovo izkoriščanje omogočata razvoj. Če ne razumeš znanstveno, kaj se dogaja v najmanjši enoti celici ali atomu, težko usmerjaš kreacijo celote. Po končanem študiju in diplomi na katedri za vinarstvo (diplomiral sem s temo o vplivih različnih postopkov predelave na kakovost sorte Rebula) sem po priporočilih prof. dr. Wondre ter rojaka, izjemnega enologa iz Sevnice Zdravka Mastnaka (Vinska klet Mastnak), začel opravljati pripravništvo v Ptujski kleti leta 2002, leta 2003 postal glavni enolog kleti, zdaj opravljam delo glavnega enologa in tehničnega direktorja Ptujske kleti, d. o. o. Seveda brez podpore takratnega vodstva kleti in timskega dela to ne bi bilo mogoče. Leta 2002 sem začel sodelovati tudi s podjetjem Cellarworld International in Angelo Muir (master of wine) ter različnimi tako imenovanimi letečimi enologi iz Nove Zelandije in Avstralije. To me je obogatilo, povezal sem teoretično znanje, pridobljeno med šolanjem, in praktično znanje dela v vinski kleti. Zelo veliko sem potoval, se izpopolnjeval v vinarstvu in prodaji vina na vseh celinah. Nato je bilo na vrsti veliko projektov v kleti, od prenove tehnologije celotne kleti do prenove blagovne znamke Pullus. Ptujska klet je prejela več kot 250 velikih zlatih medalj, zlatih in srebrnih, na najprestižnejših in največjih ocenjevanjih vina sveta, zato je ena največkrat nagrajenih kleti na svetu. Sem tudi mednarodni sodnik vin, predvsem na večjih mednarodnih vinskih ocenjevanjih v Evropi, pa tudi na ocenjevanjih na drugih celinah. Kot vinski sodnik sodelujem tudi na državnih ocenjevanjih. Čedalje bolj me zanimata tudi širjenje prepoznavnosti in izobraževanje, zato občasno poučujem tehnologijo vina na sommelierski šoli v Mariboru in organiziram Slovenian Wine School China, torej slovensko vinsko šolo na Kitajskem.
S katerimi najpomembnejšimi izzivi se srečujete na področju proizvodnje in prodaje vin?
Da bi bilo vino tržno, mora biti po meri kupca, vendar za to ceno nikoli ne sme izgubiti prstnega odtisa rastišča, DNK (tisto, kar je zapisano sortnosti, primarna cvetica, kot rečemo v vinarskem žargonu) ter podpisa vinarja. Takrat je tudi unikatno. Ohranjanje teh značilnosti je glavni izziv, ob spoštovanju raznovrstnosti med letniki. V Ptujski kleti smo še posebno odgovorni do zgodovine in prav ta pečat hočemo vnesti v okus vina. Poleg tradicionalnega osnovnega domačega trga, na katerem smo najbolj prepoznavni z vinom Haložan, seveda tudi vstopamo na tuje trge, med katerimi je vsako nekaj posebnega. Naši največji tuji trgi so ZDA, Nemčija, Kitajska in Nizozemska. Prav tako hočemo biti s svojim razvojem postavljavci trendov, ne le sledilci. Seveda pa je grozdna jagoda kot osnova in absolutna kakovost tista, ki določa kreacijo ob njeni čim manjši izgubi v kleti.
Zdi se, da se marsikje v tujini drugače in bolje lotevajo vinskega posla. Kaj delajo bolje in kako bi to lahko spremenili pri nas?
Seveda je prav, da se spogledujemo in vidimo le uspešnejše, urejenejše vinske regije, vendar je več še vedno manj razvitih od nas. To je naša prednost, ki jo imamo in jo moramo izkoristiti. S kakovostjo vin smo jih že dohiteli, izziv ostajata predvsem vizualna urejenost regij (urejenost vinogradov, težava je zaraščanje) in arhitektura kleti, za tem ponudba, kulinarika in na koncu predstavitev celotnega paketa svetu. Predvsem pa moramo še intenzivneje delovati pri ozaveščanju domačega kupca o navadah odgovornega in kulturnega pitja vina, kakršne so že imeli v svoji kulturi v času meščanstva pred drugo svetovno vojno. Če se Slovenija razglaša za vinsko deželo, morajo biti državljani prvi ambasadorji slovenskega vina in vino del kulture in načina življenja tukaj, da lahko samozavestno ob poznavanju vin izberejo primerno vino za vsak trenutek. To bi moralo biti del splošne razgledanosti prebivalcev vinske dežele. To je ključno. Šele nato lahko začnemo uspešno privabljati goste iz tujine in internacionalizirati Slovenijo kot uspešno vinsko deželo. Kot slogan Turizem smo ljudje tudi Vino smo ljudje. Povprečni Italijan, Francoz, Španec pozna svoja vina in ve, katero vino spada k specifični hrani in celo v vsakdanjem pogovoru ob hrani slišimo pogovore na temo vina in vinarjev. Ali lahko enako poznavanje in zagnanost zaznamo tudi pri povprečnem Slovencu?
Ima modra frankinja potencial za razvoj in kaj bi bilo treba narediti, da bi dosegla primerno raven?
Modra frankinja kot sorta ima v svetu nišni potencial, vendar dovolj velik za obseg sedanje pridelave, ki je prav tako v svetu nišna sorta na tradicionalnih vinskih trgih ZDA, Skandinavije, Beneluksa, kjer so že prerasli učinek in modo velikih mednarodnih sort in se jih celo naveličali (kot so npr. cabernet sauvignon, merlot, chardonnay). Tipični mednarodni vinoljub, ki uživa v modri frankinji, je tako imenovani avanturist, ki želi vedno kaj novega, ali pa so pivci modre frankinje poznavalci, vendar je ta trg izjemno majhen in nestabilen. Primer je modra frankinja z naše kmetije Kobal, na kateri brat Janko z družino (že tretja generacija) ustvarja vina, ki se prodajajo v New Yorku, Los Angelesu (Kalifornija), Chicagu (Illinois) in Severni Karolini, v butičnih specializiranih vinotekah z redkimi vini sveta, kar je ena od poti k mednarodnemu odpiranju vrat tej izjemni sorti. Ali pa kitajski trg, na katerem Kobalovo modro frankinjo poznajo kot eksotično vino iz zanje eksotične Slovenije. Z ozaveščanjem kupcev o posebnostih modre frankinje se ta krog širi, odlično reklamo ji poleg Slovencev (Posavci, Štajerci, Prekmurci) delajo Avstrijci in Madžari, pravo stičišče je tudi Festival modre frankinje.
In kaj bi svetovali mladim vinarjem?
Vino je najžlahtnejša začimba trenutkov v življenju ljudi, kreirajte jo, predstavljajte, vendar ostanite zvesti rastišču, sorti in sebi.
Pogovarjal se je Rok Petančič.
