Ko sem kot otrok in kasneje fant prihajal v te kraje, v Lukovico in Prevoje si takrat ne bi nikoli mislil, da bom imel tu službo. Nikoli. Sanjal sem o povsem drugih stvareh in delu in če bi mi kdo omenil Lukovico bi ga najverjetneje kar preslišal in se mu niti nasmehnil nebi. Ko smo se preselili nazaj sem  v Imovico pa mi je najprej v zavest stopila lepota pokrajine in odprtost ljudi. Spoznal sem, da so to zemlja in kraji mojih prednikov in da ti, takrat zaspani kraji skrivajo v sebi velike zgodbe in imajo v sebi sledi neštetih generacij pred nami in plemenit DNK. Zaljubil sem se v te kraje, a še vedno nisem videl v njih svoje prihodnosti. In ko se v nekoga zaljubiš, ga želiš spoznati. In začel sem spoznavati te ljudi in te kraje. Kraje na katere smo lahko ponosni. Jaz sem.

Ponosen sem na to, da je tu prva in najstarejša pošta na Kranjskem. Prvi smo bili torej v komunikacijah. Tu je zabeleženo prvo dejanje protestantizma na slovenskih tleh. Jovan Vesel Koseski, naš rojak je napisal prvi sonet v slovenskem jeziku, to tako priljubljeno formo pesnjenja Prešernu. Naš rojak France Marolt je prvi pristopil k znanstvenemu obravnavanju ljudskega blaga, predvsem pesmi, folklore in glasbe. Ivan Grohar je tu naslikal znamenito Pomlad, sliko številko ena slovenskega slikarstva in preporoda. Na Trojane je vozila pred prvo svetovno vojno prva redna avtobusna linija. V Lukovici je nastal 1926 prvi zdravstveni dom v Jugoslaviji. Prvi so postavili spomenik pokojni cesarici Sisi, marijino znamenje tu na trgu že leto po njeni smrti. Tu imamo kronano podobo Božje matere v Šentvidu, eno redkih, ki so pri nas kronane s pristankom Rima. In tu so ustanovili prvo organizirano oboroženo formacijo upora na območju Tretjega nemškega rajha, v vsej okupirani Evropi; Šlandrovo brigado.  Tu imamo največje število rejencev na prebivalca. Otrok, ki smo jim tu ponudili dom. In imamo gostinsko restavracijo na Trojanah, ki ustvari največji promet v svoji branži v Državi. Pa se nisem lotil vseh stvari in še sploh nisem omenil ljudi.

In vse to me dela ponosnega. Ponosnega, ker so naši predniki sledili razvoju in bili v svojih delih napredni. Predvsem pa, ker so si vse ustvarili sami. V tem smo jim podobni in nič ni narobe, če je temu tako. Ker je bila taka volja ljudi sem postal župan. In čeprav nisi nikoli sanjal o tem postaneš del teh ljudi in krajev in vse te podobe uspehov in krute realnosti lahko občutiš tako, na svoji koži. Danes naša Občina še ni zadolžena, poudarek na; še ni. In nismo prejeli kakih omembe vrednih evropskih sredstev, ne ker bi ne bili sposobni, ampak ker nam ni dano, ker smo v ljubljanski regiji in nas imajo, čeprav nismo, za zadostne in razvite. In ne morem se hvaliti s tem, da smo počrpali vsa evropska sredstva, ker jih nismo mogli. Lahko pa se pohvalim s tem, da smo vse ustvarili sami in da smo vse plačali sami. Nihče nam ni ničesar podaril in nikomur nismo nič dolžni. Zato moramo delati gospodarno, trezno in ne po trenutni modi in vzgibu ampak z jasno vizijo zelo dolgega časa, s pogledom daleč v prihodnost.

Če se postavimo v tako priljubljeno statistiko ob minulih olimpijskih igrah, ko smo govorili o številu medalj na prebivalca posamezne države in sami sebe uvrščali v svetovni vrh. Tega Američani, Kitajci in Rusi ne počno. Smo se ob tem počutili ponosno.

Poskusimo s to statistiko na prebivalca, ali na davkoplačevalca, če želite. V občini Lukovica nimamo največ kanalizacije, a od vseh sosednjih občin smo jo naredili največ na prebivalca, zgradili smo največ cest na prebivalca, največ javnih luči na prebivalca, največ vodovoda smo zgradili na prebivalca in še bi lahko našteval. Na prebivalca smo v soseščini najuspešnejši. A ima statistika tudi drugo plat in je to največ na prebivalca, kar smo zgradili, treba plačevati in tako smo tudi dragi. In ta plat nam ni po godu. In po poročilu Računskega sodišča v občini Lukovica plačamo tudi največ prispevka Občine na prebivalstva za otroško varstvo v vrtcih v Sloveniji. To nas občanov ne vznemirja tako, kot po drugi strani kak račun. In vsa umetnost je kako uravnotežiti vse to? In tudi ne zamerim komu, ki ga moramo sicer preslišati, ko pravi recimo: » čemu rabimo trg na Brdu, ali kot se je spraševalo takrat pred leti, čemu trg tu v Lukovici?« Ne rabimo ga, brez njega bi tudi šlo in brez cest in kanalizacije in brez mrliških vežic so ljudje tudi živeli in pravzaprav dejansko nič ne potrebujemo. A potem ne smemo ničesar zahtevati. Zakaj smo dobili Zdravstveni dom, da bi izboljšali zdravje in naše življenje in zakaj  ceste, da lažje živimo in šolo, da se bolje učimo in trg, da imamo lepši in bolj urejeni kraj in bolj varne poti za vozila in otroke in če mene vprašate za to, da me ni sram, ker sem župan neurejenega kraja, ampak kraja, ki je vzoren in lep in v njem žive pridni, ustvarjalni in dobri ljudje. Tisti, ki so potomci onih, ki so bili prvi v toliko stvareh.

Komur ni kaj všeč naj naredi bolje in se potem oglasi, ali pa naj raje pomaga. Vsi se v svojih službah, upam trudimo da smo najboljši po svojih močeh. Za svoj kraj pa se moramo truditi vsi, ker se moramo vanj zaljubiti, da bi ga želeli spoznavati, da bi ga lahko ljubili. In takrat ga ne zamenjamo za nič na svetu. Najlepši nam je in najbolj svet. In nič na svetu ga ne pretehta in noben uspeh v tujini ni nič vreden, če ne uspeš najprej doma. Tu je naš prostor, tu se pokažimo. Vsem nam pripada ta občina in vsi smo občani in sam sem samo eden od šest tisočih, šest tisoč nas skupaj pa že  šteje / in edino le to šteje.