Najstarejše drevo je smreka, ki jo je še kot petleten deček prinesel iz očetovega rojstnega kraja Vrše nad Čepovanom.
Pred hišo v Ročinju, kjer je živel s starši, so najprej imeli vrt, tako da je „krompir rasel vse do hiše“. Za sajenje svojih dreves je moral vsakokrat prepričati starša, da sta mu odstopila del njive.
Ob prenovi hiše v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je določil, da bo načrte o parku uresničil.
Zasnovo je najprej naredila krajinska arhitekta Jožica Golob – Klančič, nato pa ga je uredil po svoje. „Ko padeš noter, začneš prebirati literaturo in spoznavati svet dreves, tako da je osnovna zamisel postala preveč enostavna. Sčasoma je nastalo, kar vidimo danes. Drevesa še vedno sadim. Največji problem pa je, da mi zmanjkuje prostora in moram izbirati le še med majhnimi vrstami,“ v smehu pojasnjuje Brezavšček.
Sprva je drevesa sadil naključno, nato pa je pripravil seznam dreves, ki so mu bila všeč: „Seveda je bil seznam v latinščini, saj na osnovi latinskega imena lahko povsod, tako pri nas, kakor v Italiji in drugod po svetu dobiš natančno tisto drevo, ki ga hočeš. Potem sem navezal stike z Miho Ogorevcem, takratnim direktorjem arboretuma Volčji potok. Vprašal me je, od kod poznam vsa ta drevesa. Jaz pa sem mu odgovoril, da to počnem iz veselja.“
V Volčjem potoku je kupil glavnino dreves, nato pa je svoj park dopolnjeval z drevesi z vseh koncev sveta. Tako lahko danes na razmeroma majhnem prostoru občudujemo sekvoje, smreke, jelke, borovce, ameriške ciprese, tise, cedre, sofore … in uživamo v njihovi raznolikosti.
„Ena so tista, ki so ti najbolj všeč, na druga pa si najbolj ponosen,“ nam je odgovoril na vprašanje, ali je na kakšno drevo posebej navezan. Obenem pa je dodal, da najbolj spoštuje ginkovce, ki jih ima več varietet: „Prva drevesa, ki so nastala pred približno 250 milijoni let, še pred časom dinozavrov, so bili ginkovci in gingko biloba je edina vrsta, ki se je ohranila vse do danes.“
Bistvo vsega pa ni sajenje dreves, temveč arhitektura parka: „Že hiša je postavljena v smeri vzhod-zahod. Razgled proti jugu pa je odprt vse do Avškega Kuka in ga drevesa ne smejo zakriti. Sam park je produkt razmisleka in arhitekture prostora. Vedeti moraš, kako drevesa rastejo, kako visoka bodo, kako veliko krošnjo bodo imela … da čez dvajset let ne bo vse kar nametano. Pomembno je, kako so drevesa medsebojno vizualno usklajena, kakšnih barv in oblik so. Potem nastane nekaj lepega.“
Ob zadnjem štetju je bilo vseh vrst dreves kar 217, ker pa jih je nekaj pobrala suša, jih je sedaj v parku še okrog dvesto. V zadnjem času pa razmišlja, da bi park odprl za širšo javnost. S kanalskim TICem se je že dogovoril za vodene oglede za osnovnošolce, za ostale obiskovalce pa bi bilo drevesa potrebno označiti: „Pozanimal sem se glede cen in ena tablica z oznako imena stane od 10 do 15 evrov. Glede na število dreves bi torej potreboval kar veliko vsoto. Morda se bomo glede tega uspeli dogovoriti tudi z občinsko upravo.“
Sicer pa je bistvo vsega iskanje lepote, je prepričan Brezavšček: „ Lepota je čuden pojem, neskončen, ne moreš ga opisati v nekaj besedah. Poznamo vizualno lepoto, vsa umetnost je lepota in ena od teh lepot je tudi urejanje svojega bivalnega okolja. Da se dobro in umirjeno počutiš. Prav zato ljudje tudi odhajajo v gozd, v tišino, v hribe. In če imaš možnost, da kaj takega ustvariš doma, potem to preprosto moraš narediti“.
