Ko odhaja staro in prihaja novo

Ko z jesenjo nastopijo krajši dnevi, ki se pomikajo v zimski čas, se življenje postopoma umika iz sončnih ulic, travnikov in gozdov v prostore izza štirih sten. Verjetno je zato, ali pa prav zato, to čas najštevilčnjejših praznikov in raznovrstnih praznovanj.

Kolumna: Darja Skrt

Začne se z vsemi svetimi in vernimi dušami, ali kot se to danes imenuje dan mrtvih, nadaljuje z martinovanjem, sv. Andrejem in miklavževanjem, nato pa sledi adventni čas in štefanovo. Obdobje se zaključuje z božičem in novim letom, ponekod pa še s svetimi tremi kralji oziroma befano.

To je čas, ko praznujemo in se obdarujemo. To je čas, ko se povezujemo sami s sabo (advent), s predniki (dan mrtvih), bližnjimi in sorodniki (martinovanje, miklavževanje, božič, novo leto) ter poskrbimo za živali (štefanovo).

Na žalost je potrošniška kultura zameglila in razvrednotila pomen praznovanja in obdarovanja.

Odnos do tega je popolnoma shizofren, na eni strani obsojanje novih načinov praznovanja in nostalgično ter nerealno spogledovanje s preteklimi šegami in navadami, na drugi pa brezglavo in brezsrčno nakupovanje, ki velikokrat nima ne repa ne glave.

Kako praznujemo in kako se obdarujemo – sami sebe in druge – nima ene same oblike in načina. Vsak zase v svojem srcu in duši ve, kaj ga dela srečnega, zadovoljnega, prijaznega, toplega, humornega, tolerantnega, sočutnega … Zato je prav, da se v tem času obdarimo, posvetimo sebi in svojim najbližjim na način, ki je nam prijazen, topel in ustvarjalen.

Vzemimo iz preteklosti kar nas bogati in dodajmo to, kar nas sedaj v srcu veseli, pa lahko resnično doživimo čarobni čas, ko odhaja staro in prihaja novo.