Kaj vse bi morali in česa ne bi smeli

Med najbolje obiskanimi delavnicami je bila 8. delavnica, ki je potekala 8. decembra v avli Osnovne šole Dobrova. Dr. Sebastjan Kristovič, sicer ugleden strokovnjak za vzgojno svetovanje tako mladostnikom kot tudi staršem in učiteljem, je z bogatimi izkušnjami, ki jih pridobiva pri terapevtskem in svetovalnem delu, skušal navzočim odgovoriti na vzgojna vprašanja. "Naredite vse za svoje otroke in nič namesto njih," je uvodoma svetoval, kajti vzgoja je priprava otroka na življenje. Ustavil se je ob napakah (ne)doslednosti, ki jih starši pri vzgoji pogosto delajo, in sicer: nedoslednost pri pravilih in mejah, nedoslednost vzgojnih avtoritet, nenehno debatiranje, nedosledne zahteve. Strokovnjak je še opozoril, da je med partnerjema pri vzgoji nujno potrebna usklajenost. Dotaknil se je tudi maminih sinčkov in dejal, da je glavna naloga mater, otroka čimprej približati vratom oziroma ga spraviti na svoje, saj bo tako pridobil lastne izkušnje, veliko mero samospoštovanja ter vzgojil spoštovanje do staršev.

Predavatelj 9. delavnice, 26. januarja, je bil dr. Beno Arnejčič, psiholog, mojster nevrolingvističnega programiranja, večni raziskovalec človeških globin, optimist, sicer pa tudi terapevt in predavatelj o socialnih veščinah na Univerzi na Primorskem. Spregovoril je o tem, da je zdravje eno samo in zato ena od izredno pomembnih vrednot življenja, pri tem pa izpostavil tako zdrav um, duha, kot tudi telo. "Samo v zdravju gibljivega telesa in duha so naši notranji viri moči," je dejal. Zbranim je s slikami in izkušnjami pojasnil, da se pred vsakodnevnim stresom in psihično izgorelostjo lahko obvarujemo z zmernim gibanjem, ki je dobro tudi za zdrav um. Zbrane je skušal navdušiti, da je tek ali kakršnakoli druga redna oblika gibanja tisto pravo – rekreacija za duha in telo, čas, ko razčistimo sami s sabo in najdemo svoj mir.

10. delavnica, ki je potekala 2. februarja, je obravnavala različne tipe zasvojenosti. Urška Jesenovec, mag. zakonskih in družinskih študij, je v uvodu dejala, da gre pri vseh zasvojenostih za kronične bolezni, pri katerih je človek psihično in fizično odvisen od ponavljajočih se dogodkov. Spregovorila je o možnih vzrokih in dejavnikih za nastanek zasvojenosti in se dotaknila uspešnih terapij, ki so po njenih izkušnjah vselej postopne in terjajo sodelovanje celotnih družin. Predstavila je nekaj načinov, kako se s tovrstnimi težavami soočiti in s čim večjim razumevanjem ter sočutjem do samega sebe, bližnje okolice in družine poiskati morebitno pomoč. Poudarila je, da se v družinskih odnosih oblikujejo nastavki družbenih odnosov in mora biti družina kot kraj sprostitve, zasebnosti in čustvenosti dejavno aktivno vključena tudi v terapije. Nekaj več besed je namenila alkoholizmu – zasvojenosti, ki je v Sloveniji najpogostejša kronična bolezen. Zadnji del je namenila vprašanjem, ki so se nanašala predvsem na tehniko spodbujanja, da se zasvojenca vključi v katerega od programov.

Nadja Prosen Verbič