Visoki in košati mlaji s transparentom "Novomašnik, bod' pozdravljen" so pozdravljali vsakogar, ki se je tistikrat peljal skozi Polhov Gradec. A poseben pozdrav je bil namenjen novomašniku Branku Setnikarju, ki je v nedeljo, 7. julija, v župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Polhovem Gradcu daroval novo mašo.

Prav mlaji so bili prva postaja, kjer so novomašnika Branka v soboto pozno popoldne pričakali mladi iz župnije, del občestva, s katerim se je novomašnik zadnja leta veliko družil, med skupnimi doživetji pa so postali pravi prijatelji. Kako da ne, saj so podobnih let, podobnih prepričanj, le prijateljstvo z njim je nekod tesnejše in globlje. Je namreč eden redkih mladih, ki je zelo zgodaj spoznal, kaj je njegovo življenjsko poslanstvo. "Ob koncu 3. letnika Aškerčeve gimnazije je padla odločitev, da postanem duhovnik," je zapisal v župnijsko glasilo. Takoj je vstopil v kapucinski samostan, saj je v Štepanji vasi, kjer je z družino živel vse od rojstva 1987 pa do najstniških let, odraščal ob bratih kapucinih. Toda ob spoznanju duhovniškega poklica je odkril, da je to tisti pravi poklic zanj. Novembra 2007 je vstopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani in začel študij teologije. "Leta semenišča so me oblikovala in še bolj utrdila, da sem sedaj pripravljen sprejeti Gospodovo spodbudo in se podati na pot duhovništva," je zapisal v predstavitvenem prispevku. V času študija je, takrat še kot bogoslovec, spoznaval poklic duhovnika, njegove obveznosti in naloge, se uril in nabiral izkušnje v župniji Polhov Gradec, saj se je njegova družina iz mesta preselila na podeželje, na Setnik nad Polhovim Gradcem. Ob zgledu polhograjskega župnika Bogdana Oražma je še bolj začutil, da se je odločil pravilno. Skupaj z njim in diakonom Samom je skrbel za življenje v župniji. Postal je njen pomemben člen in prav tako pomemben člen kraja. Da so ga Pograjci sprejeli za svojega, se je lahko prepričal na sobotnem sprejemu, ko so ga že kot novomašnika prišli pozdravit številni. Lahko bi rekli, da je dogajanje spominjalo na srečanje s papežem – iz kočije je novomašnik v črnem talarju mahal zbrani množici na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu, medtem pa je igrala godba. Sledili so pozdravi. Najprej ga je pozdravil Gregor Čuden, sledil pa je pozdrav župana Franca Setnikarja, ki je Branku čestital za pogumno odločitev pri poklicu, saj ta ni preprost, ter mu zaželel obilo sreče na poti. V imenu krajevne skupnosti je vse zbrane, posebej pa novomašnika, pozdravila Ana Oblak, ki je dejala: "Odločitev za ta poklic pomeni slediti klicu srca in razuma, hoditi po poti služenja, biti mnogokrat na razpolago in biti v oporo in pomoč. Največ, kar lahko na tej poti dosežeš, je, da postaneš človek." Poguma, zaupanja, veselja in radosti mu je zaželela na novi poti ter mu poklonila knjigo Jožice in Jožeta Kavčič, ki ga bo spominjala na Polhov Gradec. Zatem je zaigral ansambel Posluh, nekaj lepih slovenskih melodij pa je zapela Janja Janša, ki je s svojim nežnim glasom pobožala marsikoga. Nič čudnega, da je tudi novomašnik ostal brez besed. Prav res, sprejem je bil izjemno ganljiv in njegov molk je povedal več, kot bi lahko opisal z besedami. Ostalo je še nekaj časa, ki ga je večina izkoristila za kratek klepet z novomašnikom, nato pa se je dogajanje preselilo v župnijsko cerkev, kjer ga je odprtih rok in širokega nasmeha pričakal domači župnik. Maša, ki jo je daroval župnik Bogdan Oražem, je bila tudi tokrat izjemno bogata, polna pričevanj in napotkov, ki so bili namenjeni Branku. Po končani sveti maši je sledila večerja za povabljene, po njej pa čisto prava podoknica.

In prišel je dan slovesne nove maše. Dan, ki ga je težko pričakovala vsa župnija, ki je zanj živela že več tednov priprav. O tem so pričali bogato okrašena cerkev, zeleni venci, mlaji in množično prepevanje. Prav pesem je slavljenca ta dan dvignila pokonci. Del novomašnega zbora je že zgodaj zjutraj obiskal Brankov dom in mu zapel, sledil je blagoslov staršev in odhod od doma. Od devete ure pa so že prepevali župnijski zvonovi. Pritrkovalci so zbrano in ubrano naznanjali praznični dan. Začeli so prihajati verniki od vsepovsod in cerkev se je kaj hitro napolnila. Večina je počakala zunaj in si ogledala dolgo procesijo duhovnikov, redovnikov, diakonov, ministrantov, narodnih noš in skavtov, ki jo je, skupaj s ceremonierjem Gašperjem Maukom, zaključil novomašnik Branko Setnikar. Skozi mogočna vrata pograjske cerkve, ki je bila tokrat zapolnjena do zadnjega kotička, se je razlegala slovesna pesem "Novomašnik, bod' pozdravljen", ki jo je prepeval združeni, za to slovesnost oblikovani zbor. On pa je vstopil misleč na besede iz prvega berila: "Tukaj sem, ker si me klical. Govori, kajti tvoj hlapec posluša." Svetopisemski liki iz prebranih beril (Eli, Samuel in apostol Pavel) so bili rdeča nit zelo aktualne pridige, ki jo je podal pater dr. Peter Lah. Med drugim se je dotaknil stanja v državi in dejal: "Tudi dober duhovnik mora znati ukrepati, svetovati in prav učiti." Številne so bile besede spodbude in podpore duhovnikov in drugih, ki so bile ta dan namenjene le Branku. Prav posebno pa so zvenele iz ust njegovih najdražjih, njegove družine, ki mu je ob tej priložnosti podarila križ. Vsi, ki so se tokrat zbrali zaradi njega, ki je postal Kristusov učenec in pričevalec, so mu po končani daritvi segli v roko in mu zaželeli vse dobro v novi duhovniški vlogi. V spomin so prejeli podobico z novomašnim geslom "Srce govori srcu", ki ga sam razlaga tako: "Jezusovo srce, ki se je v polnosti razodelo na križu, ko je vojak prebodel njegovo stran, je izvir vsega, tako zakramentov kot Cerkve. In to je Srce, ki ga želim poslušati in slediti, kaj mi govori, kam me pošilja in vabi."

Po zaključku slovesne nove maše so bili vsi gosti povabljeni na kosilo v halo podjetja Schwarzmann, ki je prostor prijazno odstopilo za to priložnost. Zbrane je nagovoril tudi eden od direktorjev podjetja, ki je hkrati na kratko predstavil podjetje in njegovo dejavnost. Prijetno pa je presenetil obisk takrat še aktualnega ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. dr. Antona Stresa, ki je prišel pozdravit in nagovorit zbrane. Slavje se je nadaljevalo, vse dokler ni ceremonier zbranih napotil k podružnični cerkvi sv. Martina na Setniku. Novomašnik je tam najprej blagoslovil vsa obnovitvena dela, in sicer obnovljeni zvonik, novo streho zvonika in popolnoma obnovljeno fasado cerkve. Vse to so Setničani naredili z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom. Dogodek se je zaključil z litanijami Srca Jezusovega in podelitvijo novomašniškega blagoslova, ki bo župnijo Polhov Gradec spremljal še nekaj časa, prav tako kot spomini nanj. Enako je zatrdil Branko sam, ki je izrazil zahvalo z besedami: "Resnično, skoraj ni besed, ki bi mogle izraziti moja občutja ob tem velikem dogodku. Vse, kar lahko rečem, je hvala za vse. Hvala za čudovit dan nove maše, ki mi bo vedno dajal moči in poguma v trenutkih, ko bo težko. S hvaležnostjo se vas bom spominjal v svojih molitvah in pri daritvi svete maše."

Nadja Prosen Verbič