In če se vprašamo, kaj je tisto, kar pritegne ... Morda se odgovor skriva v eni od misli, ki je bila zapisana ob razstavi Pograjski gartelc. Gartelc je bil del kmečkega doma, to je bil majhen ograjen del vrta, kjer je gospodinja z vso prizadevnostjo in ljubeznijo gojila rože od zgodnje pomladi do mrzle jeseni. Tako je zapisano: »Ni torej nenavadno, da ima najnežnejša od umetnih obrti v svojih vzorcih najpogosteje cvetlični motiv.« Klekljanje je res umetnost, ki kaže prijazen, naklonjen odnos do ljudi, do stvari, do življenja sploh. In če je nežnejšemu spolu dano, da je nosilec življenja, se zdi, da gre za neko naravno povezavo, da so gonilna sila pri klekljanju prav tako ženske. Znamenje dobrohotnega odnosa do življenja pa so zagotovo rože, tudi te so še posebej priljubljene med ženskami. Z veseljem so delale take prtičke in jih tako tudi poimenovale. Nekaj primerov: cvetke, tulpe, potonike, krizanteme. Vse te besede (in seveda še mnoge druge) so se vpletle v slovensko klekljarsko izrazje, ki je tudi zbrano in je lani zagledalo beli dan v obliki knjige, slovarja, pri katerem je soizdajatelj ob Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša prav Klekljarsko društvo Polhov Gradec. To je drobna knjižica, v kateri je 407 klekljarskih besed, in zraven njih je zapisano, kaj pomenijo. Založbo ZRC SAZU, ki je slovar založila, je za sprejem slovarja v svoj program razveselil z javno objavljeno čestitko etnolog in recenzent slovarja, dr. Janez Bogataj. 

Jezik živi med ljudmi, klekljarski pa še posebej med klekljaricami, zato lahko z vašo pomočjo preverimo slovar tudi v praksi. Kdo od vas zna klekljati? Pozna kakšen klekljarski izraz?