November je mesec, ko se mošt spreminja v vino in goduje sv. Martin. Martina smo praznovali tudi dobrovski upokojenci in ob tej priložnosti smo se odpravili v Šentjur. Tam smo se ustavili na Zgornjem trgu, od koder nas je vodička ga. Polonca Jazbinšek popeljala do kraja, kjer že od leta 1760 stoji rojstna hiša dinastije Ipavcev. Šentjurska dinastija se je v zgodovino zapisala zaradi medicine in glasbe. Danes je na tem mestu stalna razstava Ipavca, v kleti je vinoteka, vrt s prireditvenim prostorom, ki ga krasita stara lipa in Plečnikov vodnjak. V hiši je tudi poročna soba, ob vhodu v hišo pa trta modre kavčine, cepič najstarejše trte v Evropi z mariborskega Lenta. Skladatelji Ipavci so pustili neizbrisen pečat v medicini in glasbi 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Najbolj znana sta brata Gustav in Benjamin, oba zdravnika, tako kot njun oče. Gustav je znan po pesmih Slovenec sem, Vse mine in Domovini, Benjamin pa po prvi zgodovinski operi Teharski plemiči in odrskem delu Tičnik. Gustavov sin Josip Ipavec pa se je med glasbene umetnike zapisal kot avtor prvega slovenskega baleta s pantomimo Možiček ter operete Princesa Vrtoglavka.
Sledil je ogled razstave Rifnik. Kaj je Rifnik? To je markanten hrib, ki obvladuje tamkajšnjo pokrajino in daje s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj neprekinjeno poseljen skozi vsa pomembnejša zgodovinska obdobja. V muzejski zbirki o Rifniku je na ogled več kot 600 eksponatov, razstavljenih v vitrinskih sklopih, ki izpričujejo zgodovino med pozno kameno dobo in srednjim vekom. Prikazani so tudi rekonstrukcija prazgodovinske hiše in načini oblačenja.
Sprehodili smo se tudi do spominske sobe New Swing Quarteta, njegovo rojstno mesto je namreč prav Šentjur.
Prav tako smo si ogledali muzej Južne železnice Šentjur. Ta hrani gradivo, povezano z nastankom in razvojem železnice na Štajerskem ter življenjem posameznih uslužbencev. Nastal je zaradi želje g. Mihaela Bučarja, dolgoletnega šefa železniške postaje Šentjur. Ta zdaj vodi muzej, torej se zanj služba še ni končala.
Tako smo prispeli do zadnje točke našega izleta, do gostilne Bohorč, kjer smo imeli Martinovo kosilo in tudi glasbe ni manjkalo. Zabavala sta nas prijetna mladeniča. Ob dobri hrani, pijači in veliko smeha je ura drvela v noč. Morali smo se posloviti. Domov smo prispeli v večernih urah.
Za DU zapisala Anica Tomšič
