V dolini polhograjskih Dolomitov motorka poje ves čas, njene melodija skorajda ne zaznamo več, tako zelo smo se je privadili. Žled izpred dobrih dveh let je pokazal zobe in naši gozdovi so se temeljito razredčili. V naših ljudeh je globoko zakopana  izredna ljubezen do lesa, morda je spoštovanje boljša beseda ! Les je del nas, naše preteklosti, tradicije. Takoj po rojstvu je lesena zibka naša prvo varno zatočišče. Les je vse življenje okoli nas, nas varuje, greje, hladi in čuva pri počitku.

            Ko je potrebno šinfati čez Slovence malodane za vsako slabo lastnost hitro pritrdimo, da je 'slovenska folklora'. Smo pač preveč nečimrni, no to pa menda je res naša folklora, vsekakor pa lahko s ponosom trdimo, da je ni stvari na svetu, katere se ne bi lotilo vsaj nekaj Slovencev. In prav tako je s kiparjenjem z motorko. Ko gledamo na tujih televizijskih kanalih spretne Kanadčane in prebivalce Aljaske  kako se spopadajo z lesom in izpod spretnih rok nastajajo dih jemajoče skulpture, morda niti ne pomislimo, da imamo takšne mojstre tudi v naših logih. Pa jih imamo, in ravno to smo dokazali v soboto na Babni Gori.

            Franc Bobnar, ki si je nadel ime Gozdar  vihti motorko že 25 let. S kiparjenjem se ukvarja zadnji dve leti. 'To je moja velika ljubezen in izziv,' pravi o svojem delu in doda, da se ne spomnim, da bi kadarkoli v življenju kakšna stvar talko zelo prevzela.

            S seboj je pripeljal že kar nekaj izdelanih skulptur in ji razstavil na prireditvenem prostoru . Prekrasne sklede, podstavki za rože v obliki čevljev. Gobe, orli, medved in še kaj. Z nas obiskovalce pa je izdelal lično klop, katere nosilce krasijo gobe.

            Anton Vidmar kipari že trinajsto leto. Njegovi razstavni eksponati so obsegali gobe, medvede, toteme, sove, jelene…Kipari hitro in natančno. Človek dobi občutek, da ima v roki tanko pilo, pa suvereno vihti motorko in nastajajo prekrasne skulpture. Izdelal je jelena. Hrastov les je podaril naš krajan Janez Dolinar, za kar se mu ob tej priliki iskreno zahvaljujemo.

            Med prireditvijo smo klepetali in zaupala sta nam, da je prvi pogoj, predno se lotimo takšnih podvigov zaščitna oprema. Naj jo naštejemo: čelad z glušniki in zaščitnim vezirjem, jakna, zaradi zaščite rok, zaščitne hlače in posebna obutev. In potem pride na vrsto orodje. Pri delu uporabljata kar štiri različne motorke. Od klasične velike do majhne baterijske. To so specialne žage s posebnimi meči in verigami. Ko seštejemo vse skupaj smo pri znesku dobrih petih tisočakov.

            In potem so na vrsti znanje, izkušnje, natančnost, občutek za umetnost in veliko, veliko ljubezni do dela. 'Dobro nabrušena motorka je prvi in nujen pogoj,' sta si edina.

            Kiparji na motorko se v Sloveniji združujejo v Društvu kiparjev z motorno žago, ki bo letos v sredini junija  organiziralo že 4. Festival kiparjenja, tokrat v Gradišču nad Šentvidom in Stično.

            Vsi so samouki, učijo se drug od drugega in sami s seboj. Umetnika pravita, da se tozadevno znanje ne razdaja prav širokogrudno, marsikdo izkušnje in pomembne 'finte' skrbno skrivajo do njih moraš priti sam, je pač tako, vsi smo krvavi pod kožo, dodajamo mi.   Pa sta se tudi na tem področju izkazala. Na oder smo povabili enega izmed članov  turističnega društva Vetrnik, Uroša Kozjeka. Uroš je z orodjem  izredno spreten in sposoben, to nam je dokazal že velikokrat. Suvereno je prišel na oder in Gozdar mu je nesebično pokazal, kako se stvari streže. Uroš se je res izkazal in  mi je zaupal, da je tako dragocene izkušnje zelo vesel.

            Dan smo zaključili uspešno. Kraju smo ponudili dogodek več, kakršnega v naši dolini še ni bilo in na to smo še posebej ponosni.

Mojca Suhadolc Černe