Slavnostni nagovor je ob odsotnosti župana pripadel občinskemu svetniku Matjažu Ocepku, ki je povzel tragične dogodke z dne 10. marca 1942, kot jih je opisala Vera Hutar v knjigi Most, s poudarkom na drugi svetovni vojni orisal kontekst časa in prostora, v katerem so se zgodili, obenem pa ugotavljal: "Danes se v naši družbi o tej vojni sliši marsikatero mnenje. Osebno me najbolj moti, da čedalje večji del Slovencev meni, da bi jo bilo najbolje kar pozabiti. Češ da je to davna preteklost in da nima pomena ne za sedanjost ne za prihodnost." Poleg tega naj bi prevladovalo tudi mnenje, "da je bila prav Slovenija tak otok, kjer ni potekala druga svetovna vojna, ampak da se je tu odvijala neka druga vojna, vojna med rdečimi in belimi; da to ni bila vojna, ampak krvava revolucija in podobne reči. Kot da pri drugih okupiranih narodih, narodih, ki so bili v načrtih nacifašističnih ideologov predvideni, da v njihovem krasnem novem svetu opravljajo vlogo suženjskih delavcev ali pa bodo iztrebljeni, ni prišlo do razkola. Do razkola na tiste, ki so se uprli, in na tiste, ki so menili, da so agresorji premočni in da je bolje sodelovati z njimi, ker bodo tako lažje preživeli. In da bodo kakšne drobtinice z oblastnikovih miz padle tudi njim. Do tega razkola je prišlo pri Francozih, Norvežanih, Hrvatih, Belorusih, pri vseh okupiranih narodih. In odločitev, ali se okupatorju upreti ali sodelovati z njim, ni bila odločitev, ki je zadela samo Slovence." Svoj nagovor je svetnik Ocepek zaključil z mislijo: "Ni jih malo, ki mislijo, da so za smrt teh šestnajstih žrtev v Gramozni jami krivi partizani. Do neke mere imajo prav. Če partizani ne bi napadli preserskega mosta, žrtev 10. 3. 1942 tu ne bi bilo. Vendar to velja le in izključno za ta dan. Ljudi, ki so bili na spisku za odstranitev, bi okupator odstranil ob kakšni drugi priložnosti. Ni jih malo, ki mislijo, da smo si Slovenci poslabšali položaj, ker smo se uprli, in da bi bilo bolje počakati, saj smo majhen narod. Res je, Italija bi drugo svetovno vojno izgubila, tudi če bi Slovenci mirovali. Vendar njihov teror nad nami ne bi bil nič manjši. In po koncu vojne bi čakali, kaj nam bodo odločili zmagovalci. Majhnost se ne meri samo v številu. Ali si majhen ali ne, je predvsem odvisno od tega, kako se obnašaš v trenutkih odločitve. Tudi naša občina je majhna. Prav jutri se izteče razpis za nakup in oddajo stanovanj v novozgrajenem naselju. Upam, da delimo pričakovanja, da bodo novi ljudje v naše okolje prinesli nove ideje, da bodo dopolnili naše življenje tako v gospodarskem kot v kulturnem in športnem pogledu. Da bo manj mladih Borovničanov, ki iščejo samo prvo priložnost, da zapustijo našo vas. Ob obetu brstečega življenja pa ne smemo pozabiti na dan, ko so nam streli v Gramozni jami v enem dnevu odrezali šestnajst zelenih brstečih vej. Kajti dejstvo, da so bili ubiti le z namenom zastraševanja slovenskega naroda, je treba vedeti. To je treba vedeti in nikoli pozabiti."

Ob končani slovesnosti je Franc Drašler, predsednik Društva zveze borcev za vrednote NOB in dvakratni predsednik borovniške krajevne skupnosti, navzoče popeljal še na grobove talcev, kjer so položili cvetje in prižgali sveče.

Damjan Debevec