Pred letom in pol je val ogorčenja pa tudi posmeha – še posebej, ko so ga zgrabili – sprožil neki intelektualni siromak, ki si je dal opraviti s kar šestnajstkilometrsko potjo, da je sredi gozda nad Zabočevom pod cesto stresel prikolico komunalnih odpadkov. Takšnih, ki bi jih zlahka ločil na le nekaj metrov oddaljenem ekološkem otoku. Kako širokokotno je zinil, ko so mu na vrata potrkali inšpektorji in je poleg stroškov za bencin moral poravnati še kazen ter odstranitev odpadkov, žal nismo nikdar izvedeli. A kakor si ga je večina zapomnila kot posebneža, so si ga nekateri, redki sicer, a vseeno, vzeli za svetel vzor. Eden teh se je očitno pred kratkim lotil temeljite jesenske prenove kopalnice, kar pa mu je po njej ostalo – ploščice, cement, folije in prazni hoboki vrhunskega Jupola (z 10-odstotnim gratisom), je lepo odpeljal. V gozd. Se razume. Pa ne kamorkoli, temveč kar dobre tri kilometre daleč od najbližje človeške naselbine, globoko v meniševske gozdove, na območje Dolgih talov. Ker tod še volkovi in medvedje brez GPS-a težko najdejo domov, je toliko manj verjetno, da bi si pustolovščino v neznane pragozdove s prikolico gradbenih odpadkov privoščil kak meščanski Vrhničan ali celo prebivalec »najlepšega mesta na svetu«. Drži pa, da je Einstein nekoč ugotavljal nekaj o neskončnosti vesolja in človeške neumnosti … Kakorkoli, ljubitelji narave, ki so na deponijo naleteli, skozi leto po gozdu pospravijo marsikatero darilce dobrohotnih popotnikov in gozdarjev – od avtomobilskih sedežev do traktorskih in avtomobilskih pnevmatik, tudi embalažo od olja, bencina in čistil, ležečo po Otavščici in širše, so še pripravljeni naložiti na ramena in nesti v dolino, tujih kopalnic pa menda ne nameravajo. Zato so angažirali državni okoljski inšpektorat, ki že intenzivno išče brezvestne storilce.