Rozi Kandus - ikona s čutom za solidarnost

Rozi je bila rojena v Vrtovinu leta 1921. V Piranu, kjer je sedaj doma, je ob piranskem občinskem prazniku, 15. oktobra 2012, prejela najvišje občinsko priznanje, Zlati grb.

Rodila se je v Vrtovinu, v zavedni kmečki družini. Šolala se je v Gorici, zaradi dobrega uspeha se ji je uspelo vpisati na Fakulteto za tuje jezike in književnosti Univerze Ca' Foscari v Benetkah. Zaradi vojne je morala šolanje prekiniti, nekaj mesecev med vojno je preživela v zaporih, po kapitulaciji Italije pa se je kot aktivistka pridružila Osvobodilni fronti. Ustanavljala je partizanske šole in kot dopisnica Tanjuga obveščala javnost. V Istro je prišla leta 1951, začela delati na osnovni šoli v Sečovljah, nadaljevala šolanje v Ljubljani in Cambridgeu, zatem pa vse do upokojitve znanje angleščine predajala številnim generacijam Pirančanov.

Tudi po upokojitvi se ni odrekla delu z mladimi. Pogosto jih je obiskovala, se z njimi družila, jim prenašala svoje znanje in vrednote prijateljstva, solidarnosti, enakosti, tolerantnosti in spoštovanja med ljudmi. Za svoje delovanje je prejela številna občinska in državna odlikovanja. Med drugim leta 1991 posebno zahvalo za pomoč pri humanitarni akciji zbiranja in nudenja pomoči beguncem. Društvo upokojencev Piran jo je razglasilo za častno članico. Tedaj je prejela tudi zlato plaketo Zveze združenj borcev Slovenije za zvestobo v boju za osvoboditev primorskega ljudstva. Leta 2008 je dobila Diplomo za prizadevanje in uspeh pri razvijanju zdravstveno vzgojne in humanitarne dejavnosti.

Zlati grb je prejela Rozi Kandus za življenjsko delo, ki je bilo posvečeno nesebičnemu delu z mladimi in pomoči potrebnimi. S prenašanjem znanja in vrednot prijateljstva, solidarnosti, enakosti, tolerantnosti in spoštovanja med ljudmi, je s svojim čutom za socialno pravičnost, humanim, prostovoljnim in poštenim delom, postala ikona Pirana.

Rozi je postala ikona Pirana

Pri 91. letih je Rozi še vedno iskriva

»Svoje znanje in izkušnje Rozi Kandus uporablja pri delu v številnih civilnih združenjih, pri društvu upokojencev, zvezi prijateljev mladine, Rdečem križu, tabornikih. S posebno tankočutnostjo je vključena tudi v pripravo poslovilnih govorov, ki so v najtežjih trenutkih slovesa za najbližje izjemnega pomena,« pa so med drugim zapisali v obrazložitvi priznanja Kandusovi.

Rozi se v Vrtovin vedno znova vrača. 1.novembra, ko je v Vrtovinu komemoracija pred spomenikom padlih borcev, nikoli ne manjka. Takrat se vsi zazremo v dušo in srca prednikov, v spomenik, ki je simbol življenja na vasi.

In kot pravi prof. Ivana Slamič »smo Vrtovinci ljudje, ves čas pripeti na svet pod Kucljem, a zazrti v polje, dolino, v širino, v zavest, da je drugi svet, a da je ta naš.«

Nevenka G.