Literarna predstavitev je bila plod sodelovanja med Lavričevo knjižnico in Mladinsko knjigo, založbo.
Književnik, ki je prepotoval že več kot 90 držav, ki ustvarja v slovenščini in angleščini, ki je imel literarne nastope že po vsem svetu, ki je bil že dvakrat dobitnik nagrade Prešernovega sklada ter Grumove nagrade, je predstavljal roman Dekle, ki bi raje bilo drugje. Z avtorjem se je o delu pogovarjal urednik knjige ter pisec spremne besede Andrej Blatnik. Gre za avtorjevo zadnje objavljeno delo, ki je konec leta 2012 izšlo pri Cankarjevi založbi.
Glavna junakinja Špela odrašča v družini, ki jo je doletela kruta usoda. Njena mati je namreč ravnateljica vrtca, v skupini katerega se je utopil otrok. Ta dogodek zaznamuje prihodnjo usodo družine. Z vasi se preselijo v mesto, oče se pod pritiski zruši in obesi, mati postane psihični bolnik. Špela se najprej umakne v njeno bližino, potem pa odpotuje v London, kamor jo povabi prijateljica Lucija Ana Žnidarščič, v romanu nastopajoča kot LAŽ. Z njo se Špela preizkusi kot sodelavka projekta priprave leksikona 1000 knjig, ki vam bodo spremenile življenje. Že tu, ob vprašanju razvrščanja knjig v smiselno zaporedje, smiselno preudari, da bo zbirka dobra, če bo imela strukturo življenja. To njeno spoznanje pa ni tako dokončno, da bi ga zaživela. V Londonu se preživlja še z drugimi priložnostnimi deli, pri katerih pa se je primorana srečevati z ljudmi, ki so drugačni – 'zasvojeni' z mačkami, z ljudmi, ki so bolniki, skrivnostneži in 'osamelci'. Preobrat nastopi, ko sama dokončno spozna: ''Špela, morala boš začeti živeti!'' Dekle, ki bi raje bilo drugje, se vrne domov k materi. Ta potrebuje njeno pomoč. Tu je njen edini in obenem najboljši dom, v katerem mora zaživeti. Pred bralca je postavljen začetek nove zgodbe, v kateri pa se postavljajo vedno nova vprašanja: ''Smo res to, kar hočemo biti? Je prav, da pred življenjem odhajamo drugam? Kam? Kdo oblikuje našo pot, kod in kam nas ta vodi?''
Flisar je v pogovoru poudaril, da se prav skozi zgodbe lahko približujemo tistemu, kar ostaja v nas nedorečeno in nepoznano. Skozi pogovor lahko spoznavamo samega sebe. Tudi pisanje je pogovor in tudi s pisanjem lahko dosežemo mir v svoji duši.
Marija Bajc, Lavričeva knjižnica
