Ana Balantič je doslej izdala šest knjig: pesniške zbirke Modra srebrina (2005), Globina praznine (2007), Slana vitica življenja (2009) in Poezija v slikah (2015) ter dve prozni knjigi Moja poletja (2010), ki je avtobiografski roman, in Odrezana sreča, 2013, ki je roman o njenem rojstnem mestu, o njegovem življenju v njenem spominu, o spreminjanju in ostajanju, o ljudeh, ki hodijo po njegovih ulicah in živijo svoja življenja, tesno povezana z njim. Ana Balantič je pesnica, ki malo govori, ki ne odgovarja na vprašanja, ki ve, da je pesniško sporočilo treba izluščiti iz pesmi. Zato smo njen večer začeli s pesmijo Tisti mesec, ko vlada bodika, ki je poudarjeno avtobiografska in je skrajno odkrita predstavitev same sebe s prispodobami, značilnimi za njeno ustvarjanje. Ana Balantič zna ustvariti nove in sveže metafore, kar so prepoznali tudi ocenjevalci Mladikinega (Trst) natečaja leta 2014, ki so ji za cikel pesmi prisodili prvo nagrado: "Očarljiva izpoved, v kateri lirski subjekt vzporeja dogajanje v naravi z vzgibi lastne notranjosti in vzpostavlja neko ravnovesje med obema svetovoma. Ritem je harmonično uravnotežen in metaforika zelo izvirna." Ocena pa poudarja tudi njeno razumevanje sveta, da sta človek in narava eno, da ni dvojnosti, da je svet en sam. Iz tega raste njena intimistična in popolnoma iskrena poezija.
V zbirki Poezija v slikah so ob pesmih njene klekljane slike, zelo drugačne od naše predstave o idrijski čipki. Patricija Dodič je o njih in pesmih zapisala: "Bela barva idrijske čipke simbolizira nedolžnost in čistost, čaščenje, rojstvo, enostavnost, mirnost, ponižnost, natančnost, medtem ko barve Aninih slik in čistosti njene poezije prinašajo iskrenost, jasnost in dojemljivost za nove zamisli. Barve njenih pesmi in slik so barve zavedanja in odprtosti. Tako ene kot druge skozse prepletajo niti življenja, ki poudarjajo intenzivnost čustev, ljubezni, zapeljivosti, čutnosti in prefinjenosti."
Anino zavestno oblikovanje, preoblikovanje, ustvarjanje drugačnih oblik je povezano z njenim osnovnim poklicem, z njeno usmerjenostjo v likovnost, ki se razodeva tudi v pesmih z občutljivimi oznakami slikarskih del, z aluzijami na slike znanih in manj znanih slikarjev, saj tisto, kar je zelo znano, ni nujno, da je duši najbližje. Prepoznavamo ga iz barvne skale, ki jo upesnjuje v svojih delih: bela je barva jopica Kerteljeve žene v romanu Odrezana sreča, zelena prebujajoča se kotlina. Sporočilne so barve slik njene umetniške dvojnice Neli Lin, opis božičnega neba nad porušeno cerkvijo sv. Barbare, rdeči plašček deklice v noveli, objavljeni v društvenem zborniku2015. Zelena, rdeča, bela so barve prve, uvodne pesmi, ki jo je pesnica prebrala. Neuničljiva, trda kot ebenovina, vedno zelena bodika, drevo keltskega drevesnega horoskopa je njeno drevo, njen grm. Bodika nam pravi, naj slabe čase pustimo za seboj. Kelti so, tako kot pesnica, verjeli, da odvrača zlo in sovražnike. S pesmijo je avtorica o sebi povedala več, kot lahko povedo vsi biografski zapisi. S pesmimi, temi v zbirki Pesmi v slikah in vsemi drugimi, govori o sebi odkrito, metaforično zakrito, jasno in skrivnostno in nam prav zaradi skrivnostnosti omogoča lastno identifikacijsko branje. Njen svet se spreminja v bralčevega in pesmi živijo svoje lastno, od avtorice neodvisno življenje. Knjiga je razdeljena na pet razdelkov: Metulj v pomladnem molu; Se bova vrnila in slekla ali pustila metulje umreti ...; So metulji zaman odvrgli krila ...; Moj svet; Tam, kjer so se pogreznila stoletja, je pomlad znova oživela ...
V naslovih prvih treh je lirski subjekt metulj s svojo neverjetno, a zaradi zakonov narave pričakovano preobrazbo: od lepote, barvitosti, pa tudi skromnosti se spreminja, raste in dozoreva, se utelesi v potomcih, ki so neugledni, srhljivi, nevarni in nedolžni, znotraj bube, kokona, v varnem zavetju niti, kakšna simbolna povezava s čipko, se preobrazijo v novo lepoto in "vse je krog in konec je začetek", pravi pesnica v zadnji pesmi Grenčina. Njen svet je varno spravljen v njenem kokonu, iz njega črpa moč, da metulji - pesmi zletijo, njeno mesto, kjer so se pogreznila stoletja, je živo in se rodi vsako pomlad znova, z novimi ljudmi, z mladostjo na klancu, z reko, s sobrati pesniki in videnjem čez, do Kraškega roba.
Poezija v slikah je pesniška zbirka, ki odmotava niti z bralčevega kokona, ki daje možnost iskanja, kar pa je radost vsakega branja.
ISL
