Pred kočo na Mirni Gori, ki leži 1000 m nad morjem, naj bi imeli 10 minut priprav, a je bilo za nekatere čakanje predolgo in so takoj odpravili na blizu 30 kilometrov dolgo pot. Sledili smo oznakam na drevesih, ki so jih organizatorji postavili dan pred pohodom. Poleg domačih pohodnikov je bilo med nami veliko udeležencev iz drugih koncev Slovenije. Pridružili so se nam planinci PD Polž iz Višnje Gore, pa tudi Gorenjci, Štajerci in kolegi iz meddruštvenega odbora iz Bele krajine, skratka zanimiva druščina, kjer je bilo veliko možnosti za prijeten klepet in spoznavanje novih prijateljev.

Pri koči na Jelenici so nas organizatorji počakali s toplim čajem, ob katerem je prijala prva malica. Po okrepčilu smo pot nadaljevali mimo Podstenic do Primoža, kjer je bil čas za drugi čaj in počitek. Pred nami je bil še zadnji del poti, nekateri pohodniki so bili že kar utrujeni ali celo ožuljeni. Kljub temu smo kmalu vsi prišli pod vrh Svetega Petra, kjer smo zapustili makadam in zagrizli proti vrhu našega 888 metrov visokega suhokranjskega očaka. Tu je bilo že preko sto pohodnikov, ki so prišli iz drugih smeri. Žal je na mestu, kjer je še lani stala koča, zdaj žalostna betonska rana, veter pa bridko vleče skozi veje dreves. Kljub ostremu vetru smo se skupaj poveselili ob doseženem cilju. 

Pohoda sicer še ni bilo konec, saj je bilo potrebno priti še do izhodišča na Dvoru. Nekateri pohodniki, ki smo kmalu zapustili vrh, so se izognili pravi snežni nevihti, ki je v poznih popoldanskih urah zajela Sveti Peter. Aprilsko vreme zadovoljstva pohodnikov, ki smo si obljubili snidenje na naslednjih pohodih, ni pokvarilo.

Miran Jenko