Resnično je veliko pripovedi, kako je vzpon z vršiškega prelaza na Slemenovo špico čudovit, nezahteven, skratka pravi sprehod. Vsekakor to drži, še posebno, če se vračaš po isti poti. Malo drugače, pa še vedno čudovit pohod pa je, če se z nje spustiš v Tamar.

Slednje smo člani (in nekaj zapriseženo bodočih članov); vseh skupaj kar 38, doživljali 30.9. v organizaciji PS Dvor. Čudovito jutro nas je pozdravilo na vrhu Vršiča. Med vzponom na preval Vratca se je širil čudovit razgled na cestno kačo, oba planinska domova in številne že parkirane avtomobile. Lahkotna pot med macesni nas je po manjšem vzponu pripeljala na travnato planoto, kjer so običajno jezerca. Po krajšem počitku in okrepčilu smo ''stopili'' še na vrh ene najpopularnejših ''vzpetin'' našega visokogorja,  dobesedno na konico, kjer smo se komaj stisnili za gasilsko fotografijo. Čudovit razgled  se nam je ponujal na vse okoliške vršace, izmed katerih še najbolj izstopa Jalovec ter na celotno dolino Tamar vse do Rateč in še kam.

Sestop v Tamar je bil pester; najprej čudovita položna potka, nato složen spust po že barvajočem macesnovem gozdu, vse do grape hudourniško nanesenih skal. Ne le velikih, večjo težavo so povzročale njihove mokre ploskve. S kar največjo previdnostjo, brez hitenja, tudi ob tovariški pomoči smo brez večjih težav prispeli do prodnatih nanosov pri slapu Črne vode. In pred nami se je že risal obris koče. Prijetni sončni žarki so odstrli hlad grape pa tudi posušili kakšen ostanek znoja, izpuhteli so še zadnji ostanki adrenalina, ''prinesenega'' iz grabe. Počitek in okrepčilo je prav vsem prijal.

Sprehod do smučarskih skakalnic, kjer smo počakali avtobus, je bila rutina, priložnost za besedne izmenjave, ''kako je bilo'' v grapi, kjer bi bil jeklenica kar zaželena.

Besedilo in fotografije:  Anton Murgelj