V Kulturnem društvu Dvor se že dolgo zavedamo, da gredo kultura, rekreacija in turizem z roko v roki, zato se ob dogodkih, ki jih pripravljamo, vedno trudimo, da se obiskovalci izven lokalnega okolja poleg kulture naužijejo tudi lepot Suhe Krajine. Letos smo dejavnost društva tudi uradno razširili in kulturi dodali še turizem. Tudi člani društva se trudimo, da ohranjamo zdrav duh v zdravem telesu, spoznavamo druge konce Slovenije, kjer pridobivamo nove ideje za našo dejavnost.
Letošnja jesen nam je, kot da bi se hotela odkupiti za poletno neurje, namenila veliko prijetno toplih sončnih dni, ki so kar vabili k sprehodom in pohodom v naravi. Na lepo oktobrsko nedeljo smo se člani Kulturnega društva Dvor s prijatelji odpravili proti Notranjski, kjer smo se povzpeli na primorskega očaka, t.j. Snežnik. Pohod je že tradicionalen, saj smo se na ta vrh odpravil že nekajkrat, vedno pod vodstvom domačina, čigar korenine po mami segajo v Suho Krajino. Po jutranji kavi pri družini našega vodnika, smo se mimo gradu Snežnik odpeljali po gozdni cesti proti našemu izhodišču, ki je bil Gašperjev hrib. V jutranjem soncu smo občudovali prelivanje jesenskih barv v prostranih gozdovih Snežniške planote. Vegetacija je nad tisoč metri precej krajša kot v dolini, kasneje ozeleni in prej listje porjavi. Pot proti vrhu je bila prijetna, ravno prav vzpona za polnjenje pljuč in nekaj potu po čelu in hrbtu. Listje je prijetno šelestelo pod nogami dokler nismo prišli nad gozdno mejo, kjer smo pot nadaljevali med pritlikavimi prijetno dišečimi borovci, ki na koncu preidejo v travo in skale. Prostranost razgledov na vrhovih, ki so nad gozdno mejo, je ravno tisti čar, ki nam daje elan, da se vedno znova in znova vzpenjamo na njih. Snežnik, ki je osamljen vrh, nam res nudi čudovite razglede na vse strani, vedno znova navdušuje pogled na morje. Tu si morje in gora dejansko podajata roki, veder v laseh nas spomni, da smo na višini skoraj 1800 metrov, bližina morja pa, da smo v bistvu na Primorskem.
Kljub lepemu sončnemu vremenu je bil počitek na vrhu prijetnejši v koči, saj je bil veter manj prijazen. V Koči Draga Karolina smo se okrepčali, oskrbniki so nas presenetili s sveže pečenim kruhom v obliki sončnice, ki smo ga z veseljem pojedli. Spust v dolino je bil skoraj poletni. Takoj pod vrhom ni bilo več vetra, sončni žarki so nas prijetno greli vso pot. Izlet smo zaključili na domačiji našega vodnika, kjer so nas presenetili s kostanjem in sladkimi dobrotami.
Preživeli smo čudovit dan. Naužili smo se razgledov in lepot narave, se prijetno razgibali, predvsem pa uživali v dobri družbi. Gotovo se bomo na Snežnik, pa tudi na kakšen drug vrh ali samo na pot, Dvorski kulturniki še odpravili.
Valerija Vidmar, članica KD Dvor
Foto: Jadranka Meglen
