Pod okriljem Kulturnega društva Dvor je za nami še en zanimiv dogodek, ki se je odvijal v večnamenski dvorani na Dvoru, minulo soboto 17. februarja 2018.

Popotovanje s kolesom po Carreteri Austral sta nam predstavila domačin Renato Andrejčič in njegova soproga Suzana. Na popotovanje po eni najbolj željenih cest vsakega popotnega kolesarja ali motorista sta se odpravila novembra 2016, ko je na južni polobli pomlad. Po imenu sodeč bi mogoče sklepali, da gre za Avstralijo, vendar temu ni tako. Gre za povsem drug konec sveta, Južno Ameriko.

Carretera Austral (kar v španščini pomeni »južna avtocesta«) je 1.240 km dolga cesta, ki povezuje južne predele Čila (regiji Los Lagos in Aysén) med krajema Puerto Montt in Villa O'Higgins. Gradnja ceste se je pričela leta 1976 v času vladavine Augusta Pinocheta in še vedno traja, kar sta naša popotnika dobro preizkusila »na svoji koži«. Vožnja s kolesi po grušču in kamenju je njuno potovalno hitrost zelo zmanjšala, v skrajnih primerih tudi na 5 kilometrov na uro. Temu ustrezno je bilo popotovanje tudi utrudljivo in nevarno za padce, ki jih je doživela Suzana in zaradi tega skoraj obupala. Takšna pot tudi na kolesih in ostalih prevoznih sredstvih, terja svoj davek. Za našega Renata to ni bilo preveliko breme, saj je poleg svojega in ženinega kolesa pomagal spraviti v pogon še vrsto drugih biciklov, predvsem še ne izkušenih študentov. Ker gre za zelo redko poseljeno ozemlje, ki je bilo pred gradnjo te ceste dostopno le po zraku in morju, po kopnem pa le preko sosednje Argentine, na poti vlada neverjetna solidarnost med popotniki, ki so predvsem kolesarji in motoristi. Drug drugemu pomagajo, svetujejo, izmenjajo izkušnje, nobene zavisti, tekmovalnosti, nobenih kraj, skratka odnosi kot bi si jih želeli povsod in vedno. Srečevala sta ljudi, ki so tu popotovali po tri mesece in več, večinoma take, ki so tako ali drugače spoznali, da je poleg materializma in elektronike na svetu še vrsto vrednot. Poleg prijetnih sopotnikov in prijaznih domačinov pa neokrnjena narava, divje reke smaragdne barve, mogočna jezera, svetleči ledeniki, delujoči vulkani, strme gore, krasni slapovi, kar sta občudovala celotno pot. Kot sta poudarila Čilenci znajo ceniti lepoto tega dela svoje dežele, zato so se uprli vsem poskusom svetovnih korporacij, da bi ta košček raja spremenili v turistično meko. Zavedajo se, da človek ne more ustvariti tega, kar je narava, lahko pa seveda uniči in temu so se Čilenci pred leti uprli tudi z demonstracijami, ki so terjali smrtno žrtev in uspeli. Zato je ta del Čila malo obiskan, ni turistične ponudbe, saj sem zahajajo le največji avanturisti in ljubitelji narave, kamor vsekakor sodita naša sogovornika.

Slikovita narava in nepozabni ljudje so razblinili vse neprijetnosti, ki sta jih imela z urejanjem formalnosti od zamenjave denarja, lovljenja redkih trajektov, ki so bili nujni za prečenje poti, do aprilskega vremena, ki je okrnilo kakšen razgled. Po srečno končanem potovanju sta bila kljub vsemu malo žalostna, ko sta zapuščala košček raja, kar jima ob prikazanih fotografijah in povedanem zlahka verjamemo.

Ob koncu smo jima navzoči zaželeli še veliko navdihov za nova potovanja, ki jim bomo vedno z veseljem prisluhnili:  Valerija Vidmar

Foto: Jadranka Meglen