V šeststoletnem razvoju so vodne žage doživljale vrsto tehničnih sprememb, tako v pogonu, kot tudi načinu dela. Pred vojno je bilo zelo znano veliko žagarsko in eksportno podjetje Javornik na Jami pri Dvoru, ki je imelo v najemu tudi Auerspergovo žago v Soteski. Na žagi v vasi Jama je delalo v treh izmenah, zlasti še po veliki lesni krizi leta 1932, preko 40 delavcev. Josip in Stanko Javornik, lastnika žage, posestnika in trgovca iz Žalne (Litija) sta dobro skrbela za razvoj podjetja, modernizacijo žagarskih naprav in skrb zaposlenih. Že leta 1926 sta preuredila del naprav žage in zaprosila sresko (okrajno) načelstvo za uporabno dovoljenje uporabe vodne sile, kar sta 14. avgusta 1926, ob ogledu strokovne komisije, tudi pridobila. Seveda z manjšim zadržkom, kajti sreski poglavar v Novem mestu je v času med tridesetletno uporabo vodne sile (današnjo koncesijo) dopustil možnost eventuelne elektrifikacije celega novomeškega okrožja.
Ob izdaji te odločbe je moral lastnik žage temeljito preurediti betonska tla v stranišču, zamenjati lesene cevi » iz kamnine«, oddelek pri krožnih žagah opremiti s šipami in izrabljena tla popraviti, prav tako pa je moral v smislu » predpisov o higienskem in varnostnih tehničnih odredbah« vse stroje, motorje, električne naprave in prenose ustrezno zavarovati. Javornik je imel na žagi zaposlenih tudi 10 »gateristov«, več cirkularistov, delavcev na skobeljnih strojih, nakladalcev lesa in delavcev na skladišču, ki so les sortirali in ga zlagali za transport.
» Leta 1922 je na žago na Jamo, kot obratovodja prišel tudi moj oče Jože, ki je bil že leta 1912 v službi v Straži pri Javorniku«, je povedala Anica Mrvar roj. Judnič, potomka obratovodje in rojena prav v stavbi velike žage ob reki Krki in dodala, da so spomini na zgodnje otroštvo, otroški vrišč preživet ob žagi in velikih sobanah nad njo, ob šumenju slapov reke Krke, prelepi. Judničevi so stanovali v hiši poleg žage(nekdanji Janezovi), v stanovanjih nad žago so stanovali tudi Anton Novak in Anton Repar z družinama, Ignac Novak pa je stanoval v manjši hišici poleg žage. Stanovalci so imeli poleg stavbe tudi svoje svinjake in kurnice za perjad. »Vseskozi so imeli tudi svojo elektriko, petrolejke pa nismo poznali«, se spominja otroških dni Anica in dodala, da je bila »zlasti zanimiva peka kruha, katerega so gospodinje enkrat tedensko, izmenjaje pekle v krušni peči Marije Novak. Hlebce so zamesile same, za ogenj, drva in ostalo pa so skrbele gospodinje po vrstnem redu teta Menta, moja mama, Jurjeva Micka in Marija Novak«. Judničevi so stanovali na žagi vse do 13.julija 1945, potem pa so se preselili v najstarejšo in slamo krito hišo na sredi vasi.
Žagarji France in Stane Glavan, Ivan Božič, France Bukovec, cirkularist Jernej Kužnik, Plutov stric, delavca na skladišču Jože Boben in Alojz Kocjančič, žagovodja Tonček Repar, pa tudi delavke na skladišču Lovrenčeva Slava, Dolenčeva Jožefa, Potočarjeva Neža so osebe , ki so zaznamovale spomin na delavce, nekdaj mogočne Javornikove žage. Delavce je Javornik dobro plačeval, ki ni bilo veliko, je bilo pa sigurno. Žagarsko in eksportno podjetje na Jami pri Dvoru je izdelovalo ladijski pod, parket in rezan les tudi za izvoz. Po ukinitvi železolivarne na Dvoru pa vse do konca druge svetovne vojne je podjetje predstavljalo obrtno-industrijski obrat, ki je v tem času zaposloval največ prebivalstva v zgornji dolini reke Krke. Leta 1945 so žago podržavili, do tedaj največja in najmodernejša opremljena žaga je počasi hirala, dokler je ni zob socializma v začetku šestdesetih letih počasi zaprl. Svoj konec pa je v avgustu leta 2003 neslavno doživela ob požigu, ki še do danes ni razjasnjen.
» To je bil moj najtežji trenutek, ko je pred mojimi očmi gorela žaga v kateri so bili nešteti žulji mojega očeta, številnih žagarjev in sva s solzami na licih skupaj z Božo Obštetar v srcih obujali spomine na mladostne dni preživete ob šumenju Krke «, se spominja Anica vročega avgustovske noči , katere ne more pozabiti. Slavko Mirtič