V letošnjem šolskem letu v 6. b razredu izvajamo medvrstniško pomoč. Prvo uro se je vsulo en kup vprašanj, zakaj je to potrebno in še večji kup pripomb, da je to nepotrebno. No, pa smo začeli s socialnimi igrami, s pomočjo katerih so se učenci učili sodelovanja, zbranega poslušanja, potrpežljivosti in ostalih vrlin, ki jih potrebujejo za nudenje pomoči sošolcem oziroma prijateljem. Začeli smo seveda z najljubšim predmetom učencev, z matematiko. Ups, tiskarski škrat na delu – začeli smo z najljubšim predmetom učiteljice. Učenci, ki jim matematika ne predstavlja težav, so se prelevili v učitelje, ostali pa so zbrano poslušali njihovo razlago. Naslednjo uro je takoj priletelo vprašanje: »Učitelca, a se lahko gremo spet učitelje?«. Pa smo se šli. Nadaljevali smo z matematiko, na vrsto pa je prišla tudi slovenščina, v naslednjih urah se mogoče lotimo še angleščine.

Druga polovica razreda pa je dobila še zahtevnejšo nalogo. Vsi so postali učitelji učencem v 1. razredu. Skupaj z njimi ustvarjajo, razlagajo, kako rešiti kakšno nalogo, režejo, barvajo in se nato sproščajo v telovadnici. Po parih urah dela v 1. razredu je eden izmed učencev komentiral, da tole je pa res čisto preveč naporno, da imajo prvošolci preveč vprašanj, pa še vsi naenkrat želijo, da se jim pomaga. Kljub začetnim zadržkom, ko so se šestošolci bolj bali prvošolcev kot obratno, je potrebno učence 6. b zelo pohvaliti, saj so dokazali, da znajo pomagati sošolcem in da se super znajdejo tudi pri pomoči mlajšim učencem.

Bomo videli čez nekaj let, ali bo kakšen naš šestošolec postal učitelj ali smo jih mogoče z medvrstniško pomočjo preveč prestrašili.

(vir: oszuzemberk.si)