Življenje je velikokrat do marsikoga zelo kruto. Ljudje pa smo taki in drugačni in vendar vzdržljivi. Ko obiskujem naše starejše občane s strani Rdečega križa, kot tudi DU Zreče ob okroglih jubilejih me ti ljudje, ti moji sokrajani vedno znova presenečajo. Toliko energije, toliko dobre volje je v njih, kljub slabemu življenju. Velikokrat, ko sem doma se ob tem zamislim in postanem kar boljše volje. Vsaka življenska zgodba teh ljudi je posebna. Zadnja mi je segla do srca. Zgodba Terezije Jereb. Visoko nad Zrečami, na Resniku živi prijazna, nasmejana, res posebna mama sedmih otrok (dvakrat dvojčki), ki je v svojem življenju veliko pretrpela. Zgodaj je izgubila moža, kasneje tudi dva otroka. Na delo je morala v dolino, zato je dnevno prehodla veliko kilometrov, potem pa so jo čakali še dom in otroci. Delala je tudi v gozdu, podirala je drevesa. Zaposlena je bila v Osnovni šoli Zreče v kuhinji in otroci ter učitelji so jo imeli radi. Vsem je vse ugodila. Zaradi manjkajočih let je bila pokojnina majhna, tako da je dobivala le dodatek. Tega je hranila za pogreb, kot to dela veliko starejših ljudi. Ko je prihranila TRI tisočake ji je država ukinila dodatek in Terezija dobiva zdaj 285 eur pokojnine. Da bi bila mera polna so jo nekega dne tudi okradli, ko je bila sama doma. Pravzaprav ne nje ampak zeta, ki je ravno tistega dne pripravil doma denar, da bo plačal stroj, ki so ga potrebovali. Poleg večje vsote denarja, je eden od tatov vzel tudi puško, saj je zet lovec.
Bila je žalostna in vendar se ne pritožuje. Rada ima svoje otroke: Danico, Marjana, Gustija,Tiniko z družinami, ki ji v vsem pomagajo. Radi se imajo. Kar dvanajst vnukov ima in deset pravnukov. Pogosto prihajajo k njej, pravvnuk Vid, ki je stra pol leta star Vid pa živi v hiši in prababico že dobro pozna.
Terezija rada prihaja v dolino na prireditev starejših občanov, ki jo organizirata Rdeči križ in Občina Zreče. Prihaja pa tudi na občne zbore upokojencev, da malo poklepeta s svojimi znanci in prijatelji. Terezija Jereb - ponosni smo na vas in radi vas imamo.
