Bradley Cooper in Lady Gaga združujeta svoja znatna talenta v upodobitvi neolepšane in strastne zgodbe Jacka in Ally, dveh umetniških duš, ki se združita tako na odru kot v življenju. Čaka ju zapleteno popotovanje skozi lepote in bolečine razmerja.

Z novo inačico že legendarne ljubezenske zgodbe se štirikratni nominiranec za oskarja Cooper (Ostrostrelec, Ameriške prevare, Za dežjem posije sonce) prvikrat poskuša kot režiser, v filmu pa tudi igra ob večkrat nagrajeni in za oskarja nominirani glasbeni superzvezdnici Lady Gaga. Cooper upodablja prekaljenega glasbenika Jacksona Maina, ki odkrije umetnico Ally (Gaga), in se vanjo zaljubi, ko se ta stežka prebija na glasbeno prizorišče, Opustila je že svoje sanje, da bi postala uspešna pevka – vse dokler ne spozna Jacka, ki v njej takoj prepozna naraven talent.

Čeprav ji je bila Cooperjeva inačica zgodbe všeč, je bila Gaga – četudi je med najbolj izkušenimi umetniki našega časa – na trnih glede svoje prve vloge v celovečercu; a se je veselila te priložnosti s Cooperjem na režijskem stolčku in ob njeni strani pred kamerami: »Po mojem mnenju nekdo, v komur leta in leta vre talent in je pripravljen na prehod v drug medij, pa se to naposled le zgodi … potem je to velikanska eksplozija; cel opus. Usojeno mu je bilo režirati. Jaz sem imela zgolj dovolj veliko srečo, da lahko igram v njegovem prvencu.«

Poleg upodabljanja glavne junakinje Gaga skupaj s Cooperjem tudi izvaja izvirne pesmi v filmu – pesmi, ki sta jih spisala s peščico umetnikov, kot so Lukas Nelson, Jason Isbell in Mark Ronson. Vse vokale so posneli v živo, med samim snemanjem filma.

Cooperju je bilo pomembno, da je film podan v prvi osebi; upa, da bo to občinstvu omogočilo, da izkusi omamljajočo energijo nastopanja v živo, pred množicami. Nobenih koncertnih posnetkov v širokem planu z gledišča gledalca; kamera živi znotraj nastopa. Direktor fotografije Matthew Libatique se je poslužil različnih snemalnih tehnik, med drugim z ročno kamero, Steadicamom, dolgimi kadri, ko kamera neprekinjeno sledi Jacksonu Mainu iz zaodrja na oder, in podobnimi; pri tem je s kamero silil izjemno blizu, v osebni prostor junakov.

Da ne ostane zgolj na vizualni ravni, je tonski mojster Steve Morrow zvok oblikoval tako, da je dovoljeval nemoten in neprekinjen prehod med zaodrjem in odrom: »Bradley občinstva ni želel pustiti zunaj tega sveta, od koder bi le opazovali dogajanje. Hotel, je, da so povsem potopljeni vanj.« Prav zato je bilo ključnega pomena, da so vse izvedbe pesmi snemali v živo. Tudi v Kaliforniji na prizorišču, kjer se vsako leto odvija glasbeni festival Coachella. »Peti v živo pred 20 ali celo 80 tisoč ljudmi?« pravi Cooper. »Vsakič, preden smo začeli, sem rekel: »Mogoče bi le odpiral usta na posnetek?« Pa je Morrow rekel, »Kaj pa kvasaš? V živo moraš peti!«. In sem …