Februarja 2020 je bilo zadnje druženje s pravljico, na katerem smo varovancem društva Sožitje iz Žalca pripovedovali zgodbe. Na ta način so nekaj let zapored opravili posebno bralno značko, ki smo si jo v Medobčinski splošni knjižnici zamislili skupaj s Sožitjem. Zaradi covida-19 naših druženj ni bilo vse do aprila letos, ko smo bili ponovno skupaj. Pravljice namreč niso odšle, še vedno so in še več jih je.

V aprilu so poslušali Muco Copatarico. Prinesli so svoje copate in pokazali, kako se pospravijo pred spanjem. Iz druge pravljice so izvedeli, zakaj je morje polno soli. Nekdo pač ni poznal čarobnih besed, s katerimi bi ustavil mlinček.

Na druženje v maju je najprej pribrenčala čebela, vsa nasmejana in razigrana. Kar onemeli so od presenečenja. Rahlo so se je dotikali in ji govorili. Poslušali so zgodbo o čebeli in potepuhu. Nesrečna čebelica je ves dan tovorila nabirek nektarja, saj si ni zapomnila, katera vratca vodijo v njen panj. Rešil jo je potepuh, ki mu je zaupala svojo stisko. Poslikal je panjsko končnico in čebelica je lahko zdaj večkrat na dan odletela in priletela, da je odložila sladki nabirek.

Nismo pozabili, kako odzivni in čustveni so varovanci ob poslušanju zgodbic, le pogrešali smo njihov smeh in lesket v očeh.

Irena Štusej