Jutranje meglice so še prekrivale Barje, ko smo se zbirali za jesenski pohod na Bevkov vrh. Vsakokrat si imamo veliko povedati o vsakdanjih opravilih, o počutju in o drobnih radostih, ki smo jih doživeli v preteklih dneh…
Bevkov vrh (1015 m) se dviga nekje med Škofjeloškim, Cerkljanskim in Idrijskim
hribovjem. V teh predelih je priimek Bevk zelo pogost in ta vrh je dobil ime po bližnji kmetiji. To je svet samotnih kmetij, gozdnatih pobočij, številnih zavitih kolovozov in prostranih travnatih območij, s katerih se odpirajo čudoviti razgledi po bližnjih in daljnih hribih. Običajna pot nanj vodi iz kraja Sovodenj, od koder je kar sedemnajst poti na bližnje hribe. Mi smo tokrat izbrali pot s Kladja proti kmetiji Na Ravan in navkreber na Bevkov vrh.
Kar ob poti so se nam nastavljali jurčki, ki smo jih z veseljem pobirali. Že ko smo prišli do kmetije, se nam je zdelo, da ni nikogar doma.
Za kmetijo smo zapustili asfalt in krenili med pašniki po slabšem kolovozu proti vrhu. Prijetno toplo jesensko sonce je pripomoglo k še boljšemu vzdušju, saj so bili pogledi po hribčkih naokoli prav pomirjujoči. Kmalu nas je potka usmerila strmo navzgor proti kapelici, od koder smo uživali v razgledih na nasprotni strani grape proti Blegošu, Poreznu, Kojci in Ratitovcu. Nekaterim je bila že to dovolj velika nagrada, zato so pri kapelici ostali, drugi so se pognali po travnati strmini na vrh, preko katerega je med obema vojnama potekala Rapalska meja, o čemer pričajo še danes mejni kamni.
V pričakovanju, da bomo na kmetiji poskusili priznani sir, smo se odpravili nazaj, a na žalost so ta dan za nas ostala vrata zaprta.
Vodnik Jože nas je nato popeljal proti Stari Oselici do kraja Sovodenj, kjer nas je čakal naš zvesti Miha. Pot se je kar vlekla, pa še vroče je bilo, zato se je hladna osvežitev v Sovodnju prav prilegla.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk