Kadar vidite cvet in ga doživljate popolnoma, celovito, z vsakim vlaknom svojega bitja, takrat ne delujete iz spomina na nek drug dogodek, v katerem ste doživljali cvet, mar ne. V popolnem doživljanju ni spomina na preteklost, doživljanje za seboj ne pušča sledi. Vsakokrat znova doživite cvet na novo... saj ste vi vendar drugačni, cvet je drug in diši drugače, prostor je spremenjen in situaciji vladajo novi pogoji.
Te novitete v doživljanju ni mogoče doživeti, kadar izhajamo iz občutka zadovoljstva in želimo prijetno občutje ponoviti. Vsak občutek, ki pušča spominsko sled in hotenje po ponovitvah, um otopi. Iz čistega doživljalca dogajanja postane lovec na prijetne občutke in upornik proti vsemu, kar mu to preprečuje.
'Koliko je stvari, ki jih ni', je nekoč rekel Nekdo, ki me je dregal iz moje misli. Ko sem začela negovati notranjo tišino, sem začela tudi sama opažati, kako prepredena sem z izmisleki, naučenostmi, ki me ne dovolijo potopitve v dogajanje in videnja tega, kar je. Ko pa mi je enkrat to vendarle uspelo, se tega nisem zavedala, dokler nisem padla iz 'tega toka' nazaj v 'jaz mislim'.
Zelo bi se morala namučiti, da bi opisala, kako je biti v dogajanju, ker ne vem, kako to naredim. Najbližje pridem z že velikokrat omenjenim nepočetjem, v katerem ničesar ne naredim. Ne sledim nobeni metodi, filozofiji ali prepričanju. Ne mislim, kaj bi morala. Pozabim, česa ne smem. Ne iščem, ne trudim se, ne upam, ne bojim se, ne želim..., ničesar ni, kar bi morala biti, kar bi morala početi, kar bi morala postati.
'Postanite kot otroci in vaše bo nebeško kraljestvo', je rekel Jezus. Kaj ni čist um danost vsakemu novorojencu, ko sveta še nima ubesedenega, ko še nima svojega prav in še vidi svet neposredno? Vsak ima bivanjski spomin na 'videnje'. Ni drugega načina do videnja kot je nedelanje samega sebe t.j. neuresničevanja svojega mislim.
Kako neopisljivo lepo je biti celovit z dogajanjem, prisoten v moči, neustrašen v vsakem izzivu, gibek v vsako smer brez obeta po določenem izidu, brez izsiljevanja in brez upora. Ko bi ga enkrat doživeli, bi bili omamljeni od te lepote. V tistem trenutku bi bili preobraženi t.j. izničeni v zlaganem.
Kdor je že doživel trenutek notranje tišine ve, da je strah ob vstopu v neznano prisoten. Povsem naravno se vzdigne v majhnem umu ob stiku z nepojmljivostjo. Vprašamo se: 'Kdo je tu glavni? Kdo odloča o tem, kaj se godi?' Vrata v videnje se odpro, ko svoj um (verbalni sistem) naprežemo do točke, v kateri nima več vprašanj. Tisti, ki ve, ne more biti objekt svojega znanja, objekt svojega raziskovanja. Vsak, ki se še sprašuje kdo sem, kdo si, kaj je življenje..., kdor še išče veliko izkušnjo, vizijo boga, osvoboditev... kdor torej še misli (da že JE ali da še NI karkoli), mu dejstvo ubesedovanja prepreči doživljanje. Za to, kdo si, kdo je Življenje... ni besed! Utihnite, nehajte komentirati dogajanje, nehajte razkazovati svojo zablodo... in odprlo se vam bo.
Sledi: Odpoved kot prag nove zavesti (4/7) - Preobrazba identitete
