"Domovinska ljubezen Slovenca je stvar čisto brez primere in podobe; ne da se nikakor opisati, ob nji se neha moja in vsaka umetnost," so besede Ivana Cankarja, ki mi odzvanjajo v mislih vsakič, ko svoj korak usmerim prek Svete Trojice. Na njej na visokem drogu ponosno plapola orjaška slovenska tribarvnica. Vrhničan Franc Gorenc je dosegel, da so jo ob spremljavi častne čete tu razvili za trideseti rojstni dan države Slovenije. Letos poleti pa, kot je zapisal Cankar: "Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti." A ni postala, planila je dalje, s seboj pa odnesla našo tribarvnico. Da ni odvihrala prav do bele Ljubljane je preprečila sosednja lipa. V njenem visokem razvejanem vrhu je nato žalostno preždela pozno poletje in globoko v jesen, ker prostovoljce pač vedno potrebujejo na stoterih koncih. 4. oktobra je nastopil "dan D". Na Trojico je prispela ekipa Prostovoljnega gasilskega društva Vrhnika. Visoka lestev je komajda segla dovolj daleč, do prvih močnejših rogovil. Precej plezalnih spretnosti je moral pokazati gasilec Aleksandar Đalić, da je nazadnje z vrha, izmed vej in vejic le uspel izvleči velikansko zastavo. V akcijo je zopet stopil Gorenc, poskrbel za njeno popravilo in ojačitev, in mesec dni pozneje je zopet ponosno zaplapolala na Trojici.

Damjan Debevec