V torek, 4. 2. 2020, smo se Vandrovke  odpravile na pohod na Kokoš. Po postanku za kavico v Divači nas je avtobus odpeljal naprej do Lipice, kjer smo izstopili in si nadeli pohodniško opremo. Vreme je bilo nekam kislo, oblačno, nič kaj prijetno. 

Vodnik Frenk nam je razložil smer  in potek poti. Začeli smo hoditi po lepi makadamski poti, primerni tudi za avto. Pot se je počasi zlagoma dvigala, samo noge so občutile razliko v višini.  Dežne kapljice so se začele počasi spuščati in nastalo je kar močna nevihta. Iz nahrbtnikov smo hitro potegnili zaščitne dežne plašče in dežnike. Upali smo, da bo hitro prenehalo deževati, ampak nas je kar dobro namočilo. Veselje je malo upadlo do hoje in misli so nam uhajale k soncu.

Pot ni bila zahtevna. Dve uri smo rabili, da smo prišli do vrha. Tik pred vrhom je prenehalo deževati in vzdušje je postalo boljše.

 Kokoška je na višini 674 m. Razgleda ni bilo, saj so oblaki zakrivali pogled. Bili smo veseli, ko smo zagledali planinski dom. Prijazno so nas  sprejeli, ponudili čaj in toplo zavetje. Ogenj v kaminu je prijetno gorel in oddajal želeno  toploto. Zamenjali smo mokra oblačila in prijazna gospodinja nam je postregla s kosilom. 

Malo pred 13. uro smo se vrnili v dolino. Pot navzdol ni delala težav, dež je ponehal, začelo se je jasniti in sončni žarki so pogledali skozi oblake. Pozabili smo na nevihto in veselje se je stopnjevalo. V dobri uri smo bili že pri avtobusu, malo utrujeni, a zadovoljni.

Spet je minil en pohodniški torek, ki  je bil drugačen, a zanimiv.

Zapisala in foto:  Fani  Šurca