A to prav pride takrat, ko se v gozdu tudi zbudimo. Tako smo se lotili nabiranja drobnih sušic in zakurili ogenj. Ob njem smo si udobno postlali in noge mulili k ognju, da se posušijo. Gozdni zajtrk je nekaj, kar ima vsak otrok rad. Ko se je naredila žerjavica, smo si na njej spekli hrustljav in okusen toast.

Po zajtrku so imeli bojevniški trening, na katerem so se spoznavali s svojim telesom, močjo diha in s svojo pozornostjo. Naučili so se osnov bojevniške drže in hoje ter ritmike v odnosu s partnerjem.  Po treningu smo imeli prvo nalogo t.j. spoznati, kako nam govorijo rastline in  šli  globje v gozd in se prepustili trenutnim navdihom, med katerim so otroci našli gugalnico na pol podrtem drevesu – gozdni trampolin, s katerega jih ni bilo spraviti. Hoja po gozdu je sprva povzročala kakšno godrnjanje, saj je treba kdaj privzdigniti noge, kdaj se pa skloniti... a globje, ko smo bredli, bolj gozdni so postajali. Opazili so, kako je redek gozd dovolil podrasti, da se razbohoti. Spoznali so kaduljo, ki jo imenujemo gozdni robček, saj ima mehke, papirnatemu robčku podobne liste. Opazili so razlike med mladimi in starimi listi na rastlinah in ugotovili, zakaj živali raje jedo mlade liste. V leskovem gaju smo naleteli na zimzeleno preprogo, ki jo pozorno vrtnarji radi presajajo na svoj vrt tja, kjer nič drugega ne rase.

Ko smo se vrnili, je bilo že vroče. V kopalkah in samo-narejenimi špricami so se otroci vriskajoče ohladili in lačni popadali v senčne kotičke. Med tem se je pripravljalo gozdno kosilo in ga pojedli z apetitom volka. Po kosilu je vsak dobil v roke eno knjigo, iz katere je izbral kratko poučno zgodbo, si jo zapomnil in jo s svojimi besedami obnovil. Bojevniške zgodbe naravnavajo na tvorno miselno držo in vzgajajo podobno kot stare pripovedke, ki so nastale iz vseživljenjskih izkušenj modrih ljudi. 

Govorica ustvari lakoto   

Poleti 1946 se je v neki provinci v Južni Ameriki razširila govorica, da grozi lakota.  V resnici pa je provinca uspevala dobro in odlično vreme je obetalo rekordno žetev. Toda zaradi govorice je 20.000 kmetov zapustilo svoje kmetije in zbežalo v mesto. Zaradi tega njihovega dejanja polja niso bila požeta, tisoči so stradali in govorica o lakoti se je izkazala za resnično.

Za Hosto Marjeta Oblak
http://solahosta.eu/