Podlipa, 3. oktober - V noči iz petka na soboto so sijale zvezde in upali smo, da se slaba vremenska napoved za soboto ne bo uresničila. Toda zjutraj  je bilo že drugače, oblačnost in megla sta segali do tal, ko pa se je bližala ura odhoda je pošteno lilo. Ampak pohodnikov to ni ustavilo. Kar 37 se nas je zbralo in ni ga bilo, ki bi omahoval. Ob osmih smo krenili na pot.

Damjan nam je že Na klancu pri Cankarjevi hiši povedal  podrobnosti iz življenja Cankarjeve družine, nato še  na Sv.Trojici o tamkajšnji cerkvi. Hodili smo pod pisanimi dežniki en za drugim, zaviti v pelerine in se izogibali lužam. Ne bi zamerila, če nas bi  kdo zamenjal za begunce.

Ko pa smo se vzpenjali po brežini proti Žažarju, so bile kaplje dežja čedalje redkejše in pri kmetiji pri Krvinetovih smo dežnike že pospravili. Prišli smo do cerkve sv. Ane v Žažarju in Damjan nam  je tudi tukaj podrobno predstavil  njene posebnosti. Odpravili smo se skozi  jedro vasi do razcepa na Kobili. Po kratkem počitku je sledil strm spust v dolino do Groga in potem vzpon do kmetije Celarje, kjer je bil prvi daljši postanek in bogata malica, ki nam jo je pripravila njihova družina. Zadovoljni in okrepčani smo se povzpeli  po bregu in si med potjo ogledovali krajevne posebnosti.  Najprej opuščeni rudnik železove rude, pa pomnik , kjer je logorovala  prva četa Vrhniških partizanov, vse do ostankov lanišnice na Samiji. Tukaj so prisluhnili zgodbi o lanu ter starih običajih in že se nam je mudilo naprej. Še kratek postanek s prigrizkom pri bratu našega vodnika  Romana in pot smo nadaljevali do rastišča Blagayevega volčina. Na rastišče in prepoved trganja je opozarjala povsem nova napisna tabla, ki jo je sponzoriral Janko Končan, podjetje Salkon iz Smrečja, za kar se mu iskreno zahvaljujemo. Po kratki razlagi o najdbi in pomenu naše prve zavarovane rastline smo odšli proti Smrečju. Ob cesti smo videli pečine Struge, kjer se že več let zadržuje čreda gamsov in od koder izhaja tista stara zgodba o nekem prišleku, ki je tod koval avstroogrske kovance. Le malo naprej smo prisluhnili, kako je nastala kapelica Smreških fantov. Pri cerkvi v Smrečju na nadmorski višini 715 m pa smo dosegli najvišjo točko našega pohoda. Ogledali in prisluhnili smo razlagi o cerkvi, videli lipo, ki  spada med dendrološko naravne spomenike in pristopili še do ene najstarejših kapelic, ki stoji na studencu, iz katerega so si naši predniki ob prihodu do romarske cerkve zajemali vodo in si potešili žejo.

Tisti, ki jih je pot utrudila so se lahko proti Podlipi odpeljali z avtobusom, ostali pa smo krenili peš po strmem Šuštarjevem grabnu. Narava je poskrbela, da so si tisti z najbistrejšim vidom ob stezi nabrali nekaj pravih jurčkov in lisičk, pa tudi kostanja. Ob prihodu v Podlipo okrog 15. ure pa smo se vsi zbrali v gostilni Jurca, kjer so nam postregli z dobrim golažem. 

To je bil naš prvi pohod  Po obronkih Podlipske  doline, ki je bil pripravljen v spomin na 750 letnico prve pisne omembe Podlipe in za katerega se zavzemamo, da bi postal tradicionalen na vsako prvo soboto v oktobru. Prehodili smo 19,5 km in naredili 788 m višinskega vzpona, mnogo zanimivega  videli in slišali. Z avtobusom smo se odpeljali nazaj na Vrhniko in med vožnjo  v pogovoru strnili vtise.

Hvala vsem, ki ste se pohoda udeležili, hvala Damjanu Debevcu za obširne razlage, hvala gospe Sonji Repnik za pomoč pri vodenju in prijavnini, iskrena hvala za izkazano gostoljubje družini Kogovšek – Celarski iz Smrečja in Družini Novak iz Samije. Hvala tudi vsem, ki ste nam kako drugače izkazali pozornost ter nam dovolili prehod čez travnike, gozdove in dvorišča.

Sonja Malovrh