Na prvi pomladanski dan, dan kot v raju, se je 23 pohodnikov Svizcev odpravilo v Polhograjsko hribovje. Po postanku za kavo v Medvodah nas je avtobus zapeljal ob reki Sori skozi vas Goričane, kjer na ostanku visoke konglomeratne terase stoji škofijski dvorec, ki ga je dal sezidati ljubljanski škof Oton Buchheim v 17. stoletju.

 V vasi Sora smo zavili v dolino Ločnice in se zapeljali navkreber do vasi Topol, bolj znane med izletniki kot Katarina, kjer smo izstopili. Izpred osnovne šole smo se odpravili navkreber proti cerkvi sv. Katarine iz 17. stoletja, od tam pa po prisojnem pobočju pod vznožje našega cilja – 774 metrov visokega Jeterbenka. Pri kapelici sv. Marije smo se priključili Učni poti, ki nas je po strmem vzponu pripeljala na vrh Jeterbenka, kjer je nekoč stal grad Hartenberg, ki ga je leta 1511 porušil potres. Na vrhu nas je narava nagradila s prečudovitim razgledom na dolino Save z vsemi naselji od Kranja do Ljubljane, z ozadjem zasneženih Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

Z vrha smo se vrnili na izhodišče, kjer so nas nekateri, ki vzpona niso zmogli, počakali in nadaljevali po Učni poti proti Slavkovemu domu na Golem Brdu. Topla pomlad je zvabila na plano cvetove tevja, žanjevca, jetrnika in drugih pomladanskih rastlin, ki so poživljali s suhim listjem prekrita gozdna tla. K temu vzdušju se je zelo podala pesem naše članice Ivanke Petelin, ki jo je po kosilu prebrala Stanka v počastitev prvega dne pomladi in svetovnega dneva poezije.

DIH POMLADI

Komaj prve tople sape so stopile sneg in led, v nežnih pisanih cvetovih v jutru zažarel je breg.

Cvrkutanje drobne ptice zvabi me v ta lepi svet, kjer v rahlem pišu vetra ziblje se pri cvetu cvet.

Nad to čudežno lepoto vsa zamaknjena strmim, ljubezen mi srce preveva, deliti mnogim jo želim.

Pa objemam te cvetove in jim božam lističe, nekje v globini moje duše spomini topli se bude.

Po počitku smo nadaljevali s hojo preko Golega Brda v dolino. kjer smo zaključili pohod in nas je čakala le še prijetna vožnja domov.

Besedilo:  Dušan Vuleta

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak

Na prvi pomladanski dan, dan kot v raju, se je 23 pohodnikov Svizcev odpravilo v Polhograjsko hribovje. Po postanku za kavo v Medvodah nas je avtobus zapeljal ob reki Sori skozi vas Goričane, kjer na ostanku visoke konglomeratne terase stoji škofijski dvorec, ki ga je dal sezidati ljubljanski škof Oton Buchheim v 17. stoletju.

V vasi Sora smo zavili v dolino Ločnice in se zapeljali navkreber do vasi Topol, bolj znane med izletniki kot Katarina, kjer smo izstopili. Izpred osnovne šole smo se odpravili navkreber proti cerkvi sv. Katarine iz 17. stoletja, od tam pa po prisojnem pobočju pod vznožje našega cilja – 774 metrov visokega Jeterbenka. Pri kapelici sv. Marije smo se priključili Učni poti, ki nas je po strmem vzponu pripeljala na vrh Jeterbenka, kjer je nekoč stal grad Hartenberg, ki ga je leta 1511 porušil potres. Na vrhu nas je narava nagradila s prečudovitim razgledom na dolino Save z vsemi naselji od Kranja do Ljubljane, z ozadjem zasneženih Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

Z vrha smo se vrnili na izhodišče, kjer so nas nekateri, ki vzpona niso zmogli, počakali in nadaljevali po Učni poti proti Slavkovemu domu na Golem Brdu. Topla pomlad je zvabila na plano cvetove tevja, žanjevca, jetrnika in drugih pomladanskih rastlin, ki so poživljali s suhim listjem prekrita gozdna tla. K temu vzdušju se je zelo podala pesem naše članice Ivanke Petelin, ki jo je po kosilu prebrala Stanka v počastitev prvega dne pomladi in svetovnega dneva poezije.

DIH POMLADI

Komaj prve tople sape so stopile sneg in led, v nežnih pisanih cvetovih v jutru zažarel je breg.

Cvrkutanje drobne ptice zvabi me v ta lepi svet, kjer v rahlem pišu vetra ziblje se pri cvetu cvet.

Nad to čudežno lepoto vsa zamaknjena strmim, ljubezen mi srce preveva, deliti mnogim jo želim.

Pa objemam te cvetove in jim božam lističe, nekje v globini moje duše spomini topli se bude.

Po počitku smo nadaljevali s hojo preko Golega Brda v dolino. kjer smo zaključili pohod in nas je čakala le še prijetna vožnja domov.

Besedilo:  Dušan Vuleta

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak