Na letošnji pustni torek je bilo napovedano tako slabo vreme, da bi bila načrtovana tura prenevarna. Vodnik Milan je imel pripravljeno in že ogledano drugo pot v Krajinski park Rožnik. Napotili smo se proti naši prestolnici, beli Ljubljani, prav te dni uradno imenovani ˇZelena prestolnica Evropeˇ to leto.

Izhodiščna točka je bila avtobusna postaja v Tivoliju ob Moderni galeriji, samo korak od centra mesta. Z nasprotne strani kar vabi na obisk obnovljena in razširjena Narodna galerija.

Na začetku parka stoji srbska pravoslavna cerkev in spomenik reformistu Primožu Trubarju, utemeljitelju slovenskega jezika. Stopili smo po promenadi, ki popelje Ljubljančane iz objema betona in asfalta v živo zeleno naravo. Pot presekata cesta in železniška proga. Da ni tako moteče, so jo speljali v podhod, da nas pot varno popelje na sprehajališče in v park.

Iz mesta so pritekle vesele razigrane maškare. Mi pa smo se v popolni pohodniški opremi namenili proti Tivolskem gradu, katerega čuvajo štirje bronasti psi brez jezikov. Lastniki gradu in dogajanje v njem so se skozi čas zelo menjali, trenutno je v njem Mednarodni grafični likovni center. Iz parka potekajo sprehajalne in rekreacijske poti, najbolj zanimiva je tri km dolga Jesenkova pot, imenovana po botaniku Franu Jesenku (1875-1932), ki se je boril za zaščito tega območja pred pozidavo. Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib so zavarovani od leta 1984. Poraščen je s samoniklo gozdno vegetacijo pa tudi z barjansko floro na mokriščih.

Pot nas je vodila nad Cekinovim gradom, Halo Tivoli in razvalinami hotela Bellevue. Na Šišenskim hribu smo se povzpeli do sodniškega stolpa stare smučarske skakalnice, na kateri je še skakal Janez Polda. Od tu smo se usmerili v Mostec, kjer so štiri nove skakalnice (s plastiko). Snega ni, za umetni sneg je pretoplo, zato ne delujejo. Povzpeli smo se po stopnicah na hrbtišče srednje skakalnice, da bi vsaj malo podoživeli občutke skakalcev in se slikali za spomin. Od skakalnice smo šli ves čas po gozdu proti Cankarjevemu vrhu, ki ga je zelo prizadel žled izpred dveh let. Zmotila nas je napol porušena hiša, z grozljivo ograjo in še bolj gnusnimi napisi. A na oknu so bili še živi nageljni.

Odmor in kavico smo si privoščili v gostilni Rožnik pod veličastno cerkvijo Marijinega obiskanja. Sem prihajajo Ljubljančani z rdečimi nageljni za prvi maj, na šancah je veselica, pod cerkvijo pa kres.

 Tudi naš pisatelj Ivan Cankar je tu iskal navdih in energijo za pisanje. V gostilni je živel od 1910 do leta 1917. Pod drevesi je njegov spomenik, ki sicer ne gleda proti Vrhniki, a mi vemo da jo je imel v srcu. Vrhničani smo imeli organiziran tradicionalni Cankarjev pohod, a je žal zamrl. Vidna je še markirana trasa.

Po oddihu smo se vračali nad Živalskim vrtom in Mestno vrtnarijo v Tivoli. Na stopnišču nad otroškim igriščem in bajerjem nas je pozdravil Kalinov Deček s piščalko, simbol RTV Slovenije, ki so ga nepridipravi že večkrat ukradli. Dolgo se nismo zadrževali, ker smo imeli dogovor z našim prevoznikom, da ni ob  prometni cesti predolgo čakal.

Imeli smo lep in zanimiv pohod.

Zapisala: Mari Malovrh

Foto: Vlado Nikolić in Milan Jerman