Nemalo težav je letos z organizacijo in načrtovanjem pohodov. Kakšno bo vreme na dan pohoda, je vprašanje, ki si ga nenehno zastavljamo. Prisluhnili smo ne najbolj obetavni vremenski napovedi  za torek, 9. aprila, in se odločili za pohod na Vrhe. Dežniki in pelerine so sestavni del naše garderobe in po poti je že vse kazalo, da jih bo neizogibno tudi uporabljati. Deževalo je vse do Razdrtega, od tu naprej pa se je že kazal svetel žarek proti zahodu. Proti Avberju nas je že spremljalo sonce, pri Francinovih pa smo si privoščili prigrizek, čaj in kavo.

Cilj našega pohoda so bile Vrhe oziroma Gradišče pri Štjaku. Vrhe so vzpetine med 500 in 600 m višine, zemljepisci pa jih štejejo med Vipavska brda. Ležijo med Vipavsko dolino in Krasom, mejo pa določa rečica Raša, ki le ob močnem deževju pokaže svojo hudourniško čud. Osojna stran hrbta Vrhe se spogleduje s pobočji Nanosa in je vsa gozdnata in neposeljena, prisojna pa je odprta proti Krasu, poseljena z mnogimi vasicami in obdelana. Od tu se stekajo številni potočki, ki se zlivajo v Rašo.

Iz Avberja smo se spustili v 10 km dolgo dolino Raše. Kolovoz po dolini drži mimo skupinic hiš, po dve ali tri se družijo in se imajo za samostojne vasi /Raša, Nova vas, Mahniči/.

Iz Mahničev smo nadaljevali pot proti Pristavi in Štjaku. Vsa naselja so gručasta s  starimi kraškimi hišami. Nekatere so v razpadanju, večina so lepo obnovljene, novogradenj skoraj ni. Videli smo spahnjence, s škriljem krite strehe, borjače, portone, suhe zide in kakšno kamnoseško umetelnost. Prebivalci krajem ohranjajo pravo kraško podobo, želijo živeti v teh lepih krajih in radi rečejo, da so Vrhe Švica v malem.

Štjak, imenovan po sv. Jakobu, je prestolnica grebena Vrhe. Stara gotska cerkev je po letu l600 dobila baročno obliko s poslikavo Janeza Volfa. Kraj nima gostilne, ima pa kapucinsko klet, obnovljen kal, kapelico, osnovno šolo in ponuja lep razgled na vse strani.

Nedaleč je tik nad cesto na višini 602 m vas Gradišče pri Štjaku. Straža pa se imenuje razgledni hrib nad vasjo in je tudi najvišja vzpetina na Vrheh. Še so vidne sledi davnih selišč, v času turških in beneških vpadov pa so kurili opozorilne kresove.

Tu smo zaključili z našim pohodom in kar prijetno se je bilo usesti na avtobus. Zapeljali smo se skozi Vrabče v dolino mimo Griž; kot na nekem razglednem pomolu nad dolino Raše stoji ta vasica. Zanimalo nas je še, kje bomo dobili kozarček dobrega terana in pršuta. Ob cestah so vabile osmice, mi pa smo si izbrali vinogradniško kmetijo v Grahovem Brdu in pokušali kraško joto in klobaso.

Za dobro razpoloženje na celotni poti je pripomoglo tudi lepo vreme, prijazni Kraševci in dobra organizacija.

Zapisala: Ivanka Sluga

Foto: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak