Bilo je hladno, rahlo megleno jutro, a obetal se je lep dan, zato drugega pohoda v tem letu ni hotel zamuditi noben Zimzelen. Bili smo polnoštevilni. Kras smo že večkrat prehodili po dolgem in počez, a na Malem Ovčjaku, kamor je načrtovala pohod  vodnica Sonja, še nismo bili.

Kraška pokrajina je v tem času še umirjena in zaspana. Divje barve ruja in trt, ki smo jih občudovali jeseni, so izginile. Travniki so prekriti s slano, vinogradi so goli, večinoma že obrezani. Le kakšen delno zamrznjen kal se zaleskeče tu in tam.

Že med vožnjo smo opazovali vrhove okoli Šumke, kjer je leta  2006 divjal strašen uničujoč požar. Zgoreli so prostrani borovi gozdovi, ki so dajali senco pred prehudo sončno pripeko. Zdaj tam že poganja neprehodno robidje ter gacija in mladi črni bori, ki le še nekaj ne bodo zakrivali  razgledov. Urejene so  gozdne ceste in požarne poti kot posledice požara.

Avtobus nas je pripeljal  nad kraj Branik, od koder smo šli proti zaselku Pedrovo (377 m), ki se stiska na terasi ob cerkvi sv. Duha. Cerkev je kultnega pomena še iz prazgodovinskih časov. Celo radiostezisti  potrjujejo sevanje energij. Te smo si v kratkem času nabrali tudi mi.

Bili smo presenečeni nad lepo urejenim spomenikom padlim borcem iz leta 1945. Tri dni prej je bila tu tradicionalna spominska slovesnost v spomin na tragične dogodke. »Primorci se ne damo!« je rekel Milan. Tu se zgodovina  ne pozablja – smo razumeli mi.

Pot smo nadaljevali skozi listnati gozd, kjer prevladuje kostanj.  V tem delu so tla flišna, pod vrhom grebena se začno apnenčasta. Pred uničujočim požarom so tod šumeli črni bori, po požaru je bila kamnita goličava, danes po desetih letih pa je neprehodna goščava, skozi katero nas je vodila ozka kamnita steza. Na vrhu  so še vidni ostanki prazgodovinskega gradišča. Tam je bilo malo prostora, le komaj za skupinsko slikanje, a pogled je bil neskončen. Kar zavrtelo se nam je  - ves svet v malem je bil naš. Vrh je kot balkon nad Krasom in Tržaškim zalivom, Snežnik, Komenski kras, Vipavska Brda, Trnovski gozd, Nanos…v ozadju pa Julijske Alpe. Če ne bi bilo meglic v daljavi, bi videli celo morje. Trenutek za užitek!

Še bi ostali na tem vrtiljaku, a čakala nas je krožna pot do Branika. Zlagoma smo stopali po gozdni poti in nato previdno drug za drugim po sicer ne preveč prometni cesti do Branika. Branik je lepo mesto v dolini kraške, presihajoče reke Branice. Na manjši vzpetini dominira grad Rihemberk, ki ga niso mogle uničiti vse vojne. Upajmo, da ga ne bo brezbrižnost današnjosti.

Ob topli malici smo se razgovorili in razživeli, nato pa se dobro razpoloženi preko Vipavske doline vračali domov. V daljavi nas je še za slovo s pobočja hriba  Golec pozdravljal napis TITO, ki ga domačini čuvajo, ker se zavedajo, da jim je NOB priborila življenje v Sloveniji.

Zapisala: Anka Pažin

Slike: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak