V torek, 13.11. 2012, smo se prebudili v pusto in megleno jutro. Zimzelenčki se ne damo kar tako ugnati in smo si naredili lep dan. Odpeljali smo se do Horjula in po postanku za jutranjo kavico ugibali, le kakšen cilj nam je Elica tokrat izbrala. Ko smo slišali kar nekaj značilnih podatkov o vasici, smo le ugotovili, da gremo na Samotorico. To je majhna vasica v občini Horjul, ki se razprostira okrog Kožljeka, na nadmorski višini okoli 700 m in je v pisnih virih prvič omenjena že leta 1327. Vas je ime najverjetneje dobila po kamenju, ki se samo drobi – samo tre. To je graditeljem cerkve povzročalo obilo težav, saj material na mestu gradnje ni bil najboljši.

Najbližja sosednja vas je Koreno in tja smo se namenili tudi mi. S Korena nas je pot vodila mimo ograd z damjaki v Grdo dolino. Le zakaj je dolina dobila takšno ime? Kljub megli je bila dolina zelo lepa in gotovo je še lepša, ko jo obsije sonce. Tukajšnji kmetje v glavnem redijo živino, saj je premalo zemlje za polja. Pred milijoni let so tukaj tekle površinske reke. Ob potresih je voda poniknila v podzemlje, dolina pa je ostala. Ena od značilnosti vasi so tudi kozolci.

Pri kapelici je nekaj pohodnikov  zavilo s poti in  se povzpelo na 788 m visoki Kožljek, ki ob lepem vremenu nudi čudovit razgled  po Ljubljanski kotlini do Alp.

Krožna pot nas je privedla nazaj na Samotorico. Na kmetiji odprtih vrat Pr Hlipč so nas prijazno sprejeli v zakurjene prostore  in pogostili z vročim čajem, pečenico in kislim zeljem.

Malo vlažni, a zadovoljni smo se vrnili domov z mislijo: »V te kraje bomo še prišli.«

Zapis: Barbara Petrič