Lintverni smo se pripeljali  čez Vršič, zavili proti Zadnjici ter parkirali na začetku doline. Prijetna, rahlo vzpenjajoča gozdna pot nas je vodila mimo nekdanjih pastirskih koč, ki so zdaj preurejene v sodobne vikende. Na zadnjem križišču smo zavili  desno čez hudourniški potok proti Prehodavcem oz. v smeri Zadnjiškega Ozebnika. Naša namera je bila, da osvojimo mogočni osamelec sredi veličastnih Julijcev in temu smo sledili. Zadnjiški Ozebnik je poraščen praktično do vrha, okrog njega pa pravo gorovje - Pihavec, Kriški podi, Prehodavci ter Kanjavec in Triglav v ozadju. Nadaljevali smo skozi Zadnjiški dol proti sedlu Čez dol. Vezist je spomnil, da je bila navada Lintvernov še iz Pastirjevih časov, da se po dveh urah hoje malica. Po krajšem počitku ob izviru vode smo se povzpeli do  sedla, kjer se nadaljuje proti Prehodavcem oz. čez sedlo po južni strani proti dolini Trenete. Mi pa smo zavili desno po nemarkirani stezi. Za nadaljevanje vzpona je vso “oblast” prevzel Špik. Presenetljivo uporno , previdno ter hitro smo “nabirali” metre. Kamnita steza in ruševje, vmes pa borovi grmički, so zahtevali pozornost pri vsakem koraku. Dvignili smo se na greben pod vrh Zadnjega Ozebnika. Kljub nekoliko oblačnemu vremenu so se ponudili čudoviti razgledi po Julijcih. Slutili smo, da je vrh blizu, morda že viden, no pa nas je Marč spomnil, da po navadi vrh ni nikoli tisti, ki ga najprej vidiš, ampak je vedno še nekoliko višje in v ozadju. In Marčeva napoved se je uresničila. Morali smo se še nekoliko potruditi da je bil vrh končno osvojen. Na vrhu je bilo vetrovno in hladno. No zakaj pa se mu reče Ozebnik? Morda je bilo danes le naključje ali pač? Sledilo je fotografiranje, malica in nato pa še bolj zahteven spust. Podobnost s spustom s Košutnikovega turna je bila očitna, le da pred skoraj 20 leti nismo natančno vedeli kam se spuščamo, ... no tokrat pa nas je Špik varno pripeljal do sedla Čez dol.

Nadaljevali smo po mulatjeri po južni strani gore. Gozdna pot je bila dolga in precej časa smo potrebovali, da smo se vrnili na  izhodišče v Trento. Za zaključek je ”padla” še pica v Trenti,

sledil je povratek čez Vršič, nato smo se odžejali s pivom pri Aljažu na Dovjah ter se vrnili domov na  Vrhniko. Pohod oz. vzpon na Zadnjiški Ozebnik ne spada med najzahtevnejše, res pa je, da smo za ta vzpon in spust nazaj v dolino potrebovali več kot 9 ur.

Na pohodu smo sodelovali: Cvele,  Marč, Špik, Špilčk, Aleš (Špilčk mlajši) in Vezist.
Besedilo in Fotografije:  Vezist