Jutranja kavica nas je zbistrila v Kozini.  Polni pričakovanj  smo se veselo podali na pot. Naša izhodiščna točka je bila vasica Osp, ki je najstarejša  v Sloveniji. Na sredini vasi stoji cerkvica sv.  Tomaža.  Nad vasjo se dvigajo visoke navpične stene preko 200 m, ki nudijo  užitke plezalcem.

Narava se tukaj že  močno prebuja. Videli smo cvetoča drevesa, grmovnice, narcise, trobentice, vijolice. Kmetje hitijo z obrezovanjem oljk. Naša pot nas je popeljala v borov gozd po mehki poti. Visoki borovci so stokali zaradi burje, ki se je zaganjala v njihove krošnje. Svež zrak nam je kar hitro napolnil pljuča. Večkrat smo se ustavili in prisluhnili vodniku Milanu.

Pot nas je pripeljala do  vasice Tinjan, ki leži 374 m nad morjem. Tudi tukaj je cerkev, ki se imenuje  po sv. Mihaelu. Ura je v zvoniku naznanila poldne, ko mo segli po malici.

Zelo je lep razgled na vse strani neba, saj je bilo vreme primerno. Videli smo morje s Tržaškim  in Piranskim zalivom. Na drugi strani se vidi okoliško hribovje.  Sonce se je bolj sramežljivo kazalo izza oblakov.

Po kratkem počitku na Tinjanu smo se začeli počasi vračati po gozdni poti proti Rižani. Vodnik Milan nas je vodil po dobro označenih poteh. Uro in pol smo rabili, da smo prispeli v Rižano, prijetno vasico.  V bližnji gostilni smo se okrepčali, izmenjali izkušnje o pohodu in ugotovili, da je čas prehitro minil za druženje. Burja je pregnala oblake, pokazala se je jasnina neba in sonce je posijalo ob zaključku našega pohoda.

Že se veselimo naslednjega. Zahvaljujemo se Milanu za prijetno pot in vse zanimivosti, ki nam jih je povedal.

Zapisala:   Fani Šurca

Foto:   Fani Šurca, Milan Jerman