Suho in hladno decembrsko jutro je naznanilo, da je končno pred nami dan brez dežja. Skupina Vandrovk in Vandrovcev smo se z avtobusom odpeljali proti Verdu in Borovnici, skozi Preserje in naprej do Rakitne.

Iz avtobusa je bilo videti z vodo prepojene njive in vrtove, na okoliških hribčkih pa romarske cerkve. V daljavi dobro oko zazna ljubljanski grad s plapolajočo zastavo in pod njim del Ljubljane.

Rakitna nas je pričakala obsijana s soncem in preplavljena s svežim zrakom.  Zimzelena drevesa so bila okrašena s tanjšo belo kopreno snega, ki nas je razveselila in opomnila, da se bližajo zimski dnevi.

Naš cilj je bil prehoditi Učno pot z mladim vodnikom v organizaciji hotela Rakitna, ki jo označujejo izobraževalne table. Vsaka postavljena tabla opisuje pestro pokrajino in njeno bogato živo in neživo naravo. Začetek poti je ob umetnem jezeru, ki je nastalo ob zajezitvi potoka Rakitniščica. V njem živijo nekatere ribe in potočni rak.

Večina poti vodi po mokrem, spolzkem in blatnem mokrišču, prekritem z odpadlim listjem. Ob robu gozda raste grmičevje, ki je hrana za majhne žuželke in divjad. Na tablah preberemo, da v notranjosti gozda živijo velike zveri, kot so rjavi medved, volk, divja mačka, ris. Na robu gozda pa živi divjad: srne, jeleni, divji prašiči. Krošnje dreves ponujajo dom črni žolni, sinički, kosu, šoji in drugim pticam. 

Ogledali smo si tudi repliko rakitniškega jambora, ki je sestavljen iz osmih delov in je dolg 64 m. Postavljen je v spomin na mogočni 64 m dolg jambor, izdelan na koncu 19. stoletja, ki so ga v enem kosu s pomočjo konj in volov prepeljali v Trst.

Naša pot se je končala ponovno pri jezeru. Dobre volje, napolnjeni s sončno  energijo in s prečiščenimi dihali smo se vrnili domov. 

Zapisala: Vesna Slabe

Slike: Ana Tešar in Milena Velkavrh