Čudovito je bilo torkovo dopoldne  4. novembra, ko smo se Vandrovke odpravile na Kras po poti Srečka Kosovela. Moram priznati, da sem še danes pod vtisom te poti. Pišem tale prispevek, gledam lepe posnetke mojega foto aparata in obujam nepozabne  spomine.

»Bori dehtijo, bori dehtijo,

njihov vonj je zdrav in močan,

in kdor se vrne iz njih samote,

ta ni več bolan«.

(Srečko Kosovel)

Ja, to je »Pesem  iz Krasa«, ki jo je napisal Srečko Kosovel in  Vandrovke smo na tej poti prisluhnile vodniku Milanu, ki nam je prebral nekaj Kosovelovih pesmi, da  smo drugače začutile Kras.  Naša pot se je začela v Sežani  (31 pohodnic in 4 pohodniki) in končala v Tomaju.

Kosovelova pot je pohodniška pot, poimenovana po pesniku Srečku Kosovelu. Poteka od njegove rojstne hiše, mimo Kosovelove domačije, kjer je družina živela in kjer je pesnik umrl in do pokopališča, kjer je pokopan. Pot so začrtali in po njem poimenovali leta 2000. Dolga je 7,5 km, prehodi se jo v dveh urah in pol. Vsako leto je organiziran pohod, poteka na obletnico Kosovelovega rojstva, oziroma na nedeljo tisti teden.

Bilo je lepo sončno dopoldne, vreme nas je kar malo presenetilo, saj nas je sonce spremljalo od začetka do konca poti, rahel veter pa nas je božal. Pot ni zahtevna,  zato je bilo dobre volje na pretek. Vodiča Milan in Vika sta nam sproti opisovala znamenitosti in zanimivosti.

Med potjo smo se veliko ustavljali, počivali in prisluhnili pesmi borovcev, ki so se zibali v vetru in nas pozdravljali. Zelo smo uživali v naravi  in v druženju. Moram se pohvaliti, da smo zelo prijetna skupina pohodnic in pohodnikov. Milan, Franci, Miha in Andrej nam delajo družbo in so kar prijetni fantje.

Ko smo začeli zapuščati gozd, se je pred nami pokazal Tomaj. Prijeten kraj je to in  obdan z vinogradi. Trte terana in rdečkasta zemlja krasita ta del Krasa. Trta je še posebno lepa v tem jesenskem času. Rdeče obarvano listje naznanja, da je Martinov čas pred vrati. Tudi jesen je zelo lepa, samo opazovati jo moraš znati.

Na koncu poti smo si privoščili  dobro kosilo. V Tomaju so nas prijazno sprejeli in postregli v prijetni vaški gostilni, kje smo se okrepčali z domačim teranom.

Kar prehitro je minilo dopoldne in vsi zadovoljni, polni lepih vtisov s svežega kraškega okolja smo se morali vrniti domov. Želimo si še takih pohodov. Zahvaljujemo se Milanu in Viki za lepo vodenje in srečno do naslednjega snidenja.

Zapisala in foto:  Šurca Fani