Slaba vremenska napoved nas ni odvrnila od že enkrat odložene poti na Menišijo, kraško gozdnato planoto, ki loči Ljubljansko barje od Notranjskega podolja. Po jutranji kavici smo se zapeljali na planotasto Pokojišče. Ta obsega tri vasi in sicer Zavrh, Pokojišče in Padež. Kakšnih izjemnih posebnosti tu gori ni, izjema je le nekdaj močna kmetija Pr'Colnarju. Tu je v zidu še vedno lepo ohranjena plošča z grbom, ki priča, da je tu nekdaj stala mitnica in so pobirali colnino. Videli smo tudi dokaj dobro ohranjeno kaščo. Tudi na Pokojišču so spominska obeležja NOB. Italijani so se grdo znesli nad prebivalci, saj so požgali vasi do tal, ljudi pa odpeljali v italijanska taborišča. Novi časi so močno zaznamovali tudi te kraje. Danes imajo mladi možnost, da odhajajo v dolino in mesta, ki jim nudi izobrazbo in zaposlitev. Starejši prebivalci pa se še vedno ukvarjajo s kmetijstvom in živinorejo.

Pohod smo pričeli v Padežu in se usmerili proti Dobcu. Tja je že v davnini vodila stara rimska pot. Vedeti moramo, da so daljna potovanja posameznikov, pohodi vojnih čet in trgovske  zveze ustvarjale povezave vse povprek. To potrjuje del še ohranjenega zidu na Pokojišču. Kasneje so to pot uporabljali bistriški menihi, po katerih se planotast svet imenuje Menišija. Pot nas je vodila skozi delno smrekov, v glavnem pa mešan gozd bukve in jelke, poln podrasti. Gozdovi nudijo varno zatočišče številni divjadi in pticam, mlakuže pa dvoživkam.

Po dobri uri in pol hoje smo prispeli do prvih travnikov. Seveda smo ves čas opazovali rastlinje, predvsem pa se posvetili vsebini informativnih tabel, saj tod poteka naravoslovna učna pot. Po kratkem počitku in malici smo nadaljevali pot proti vasi Dobec, ki je bila naš cilj. Pred vasjo smo se ustavili ob vzorno obnovljenem Dobškem kalu, bujno poraslem z vodnim rastlinjem. Prav posebno pa nas je očarala ljubka kapelica, vsa odeta v bršljan. V njej je kip Marije Lurške, ki ga je iz Lurda prinesel Kranjčev Andrejček. Tu je tudi izvir pitne vode, ki naj bi v globini tekla preko delcev zlata in tako imela zdravilne učinke.  Vračali smo se po drugi poti in videli še Gabrovški grič, ki je spomladi poln belih narcis in kraškega kosmatinca. Celo zlati koren je tu. Šli smo mimo Gabrovške jame, ki v svojih nedrjih skriva lepe kapnike.

Rahlo utrujeni, vendar zadovoljni, da nam je vreme kolikor toliko služilo, smo končali pohod na izhodišču. V dolini smo se okrepčali z dobrim obrokom in še malo poklepetali. Družno smo ugotovili, da so nam pohodi zlezli pod kožo. Skratka, potrebujemo jih, saj nas povezujejo že vrsto let. Da bi nam le zdravje služilo, da bi lahko pohajali po tej naši domovini, ki je ena in edina. Cenimo vse kar nam ponuja, pa bo tudi v življenju lepše!

Pa srečno do prihodnjič!

Za borovniške Svizce napisala Ivanka Mazi

 Fotografije: Sonja Zalar Bizjak