V toplem in sončnem marčevskem četrtku smo se Svizci potepali po Magdalenski gori in  Pugledu. Suho listje nam je šelestelo pod nogami, ob poti pa so nas pozdravljale prve pomladanske cvetlice: blagodišeči teloh, tevje, pljučnik in trobentice.

Magdalenska gora ima zelo zanimivo zgodovino, saj sodi med največje železodobne  naselbine pri nas. Med 8. in 1. stoletjem pred našim štetjem so tu bivali Iliri, ogrožali so jih Skiti in Kelti, na koncu so prišli Rimljani. Naselbino so naredili na treh umetno zravnanih terasah, ki so jih obdali z obrambnimi nasipi. Na prvi, največji terasi so živeli nižji socialni sloji – kmetje, obrtniki, na drugi premožnejši veljaki in svečeniki. Na tretji terasi so zgradili svetišče – tu sedaj stoji cerkev svete Magdalene.

Prebivalci Magdalenske gore so verovali v posmrtno življenje, zato so pokojnikom v grobove polagali posode s hrano in pijačo, vojakom so priložili bojno opremo, ženskam nakit iz stekla in brona. Pomembnežem so zgradili leseno grobno komoro in jo zasuli z zemljo. V bližino so dodajali nove grobove in jih tudi zasuli z zemljo. Tako so nastale obsežne gomile, vidne še danes. Na žalost so bile pred več kot sto leti gomile razkopane in grobovi izropani. Dragocene najdbe se nahajajo po svetu, med drugim celo v Ameriki,  na Dunaju, le majhen del jih hrani Narodni muzej v Ljubljani.

Pot smo nadaljevali proti Pugledu. V Malem Lipoglavu se nam je pridružil domačin Tomaž, ki nam je opisal življenje tukajšnjih vasi v preteklosti. Skozi gozd smo se povzpeli na Pugled, kjer stoji obeležje v spomin na hude boje partizanov z Italijani leta 1942. Ob spomeniku padlim partizanom smo zapeli pesem Tam na Pugled gori. Prijazen Sonjin brat nam je v daljavi pokazal Blegoš in ostale hribe, ki so bili zaviti v meglico. Nazaj grede smo se ustavili na kmečkem turizmu in se okrepčali. Hvaležni Sonji, da smo spoznali še del nam manj znane Dolenjske, smo zadovoljni zaključili pohod.

Zapisali Svizci iz Borovnice

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak