Svizci na Kriško – Polževski planoti

Tretji četrtek v aprilu smo se odpravljali na pohod na Lašček na Banjšicah, a nam je to namero preprečilo vreme, napoved močnega vetra. Na ta 1071 m visoki vrh smo se namreč hoteli povzpeti že jeseni, takrat je pa deževalo.

Namesto tega smo se odpeljali proti vzhodu in spet enkrat obiskali Višnjo goro, Polževo in Muljavo. O Višnji gori vemo že veliko, a najbrž je to staro mesto najbolj znano po svojem polžu. Legenda pripoveduje, da je po bitki pri Sisku, kjer je krščanska vojska leta 1593 dosegla eno najpomembnejših zmag nad Turki, ranjenega doževega sina negovala višnjegorska grofična tako uspešno, da je ozdravel. Za nagrado ji je hvaležna mati podarila polža, okrašenega z dragocenimi kamni. Polž je - seveda - neznano kam izginil, a so ga Višnjegorci nadomestili z repliko, ki jo je mogoče videti pri železniški postaji in pred cerkvijo sv. Ane.

Nad mestom, ki si je svoje mestne pravice pridobilo leta 1478, smo si ogledali razvaline gradu, ki je pripadal plemiški družini Višnjegorskih, nekdaj eni najpomembnejših plemiških družin na Slovenskem. Nato pa smo nadaljevali pot proti Pristavi, malem zaselku na 550 m visoki planoti in dalje proti nekaj višjem Polževem. Tu smo si privoščili počitek in malico, nato pa se pričeli vračati nazaj proti Višnji gori. Pot z vrha smučišča nas je pripeljala skozi gozd do Nove vasi, nato smo nadaljevali po kolovozih med travniki Kriške planote nazaj do Pristave. Pred nami se je razprostiral prelep razgled na sveže pobeljeno verigo Julijskih Alp s Triglavom, na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Za nami pa se je prikazal Snežnik v vsej svoji veličini. Ni čudno, da so si na pobočjih nad travniki zgradili hiše mnogi “prebežniki” iz Ljubljane. Spotoma smo pod veščim Sonjinim vodstvom spoznavali razne rastline in se čudili, kako je narava poskrbela za njihovo razmnoževanje.