Zaradi muhastega vremena je naša vodnica  že večkrat prestavila pohod na planini Uskovnico in Konjščico in tudi tokrat je ves ponedeljek močno deževalo, a smo se v megli novega jutra vseeno odpeljali na Gorenjsko. Pred mostom Peračica so se po avtobusu zaslišali občudujoči vzkliki. Iz megle po kotlini so štrleli v nebo od sonca obsijani beli vrhovi Triglava in Julijcev.

V Srednji vasi pri Bohinju smo izstopili, se po stopnicah povzpeli do cerkve Sv. Martina in mimo šole ter vodohrana prišli po cesti do steze s smerno tablo za Uskovnico. Po obilici grušča v začetnem delu je pot prešla na deloma listno podlago in se postopno dvigala nad dolino Ribnice. Skozi jesensko obarvane gozdove so prodirali sončni žarki. Nad zatrepom doline smo se obrnili desno in skozi drevesa opazili na drugi strani  nad dolino Ribnice planino Zajamniki. Hodili smo previdno, saj je talna erozija ponekod načela zunanje robove steze. Nismo hiteli. Med pogovori pohodnikov smo naenkrat prišli iz gozda in se znašli med vikendi (preurejenimi stani)  na Uskovnici. V eni od ograd se je še pasla živina,  mi pa smo se izpred planinske koče, odete v odtenke rumene, zazrli v belino Viševnika in Malega Draškega vrha.

Pot smo nadaljevali čez grbinaste travnike, ki so posledica delovanja pradavnega ledenika in pri kapeli Marije Kraljice miru za trenutek postali. Pogled se mi je dotaknil beline na vrhovih Peči, nato pa sem zasopihala po kolovozu navzgor. Gostota dreves se je večala in se na sedlu razširila v gozdove smrek in rumenih macesnov. Bili smo nad planino Konjščica in skoraj svečano hodili po kolovozih, čez izvir  Ribnice na dnu planine do smernih tabel poti proti Velemu polju in Triglavu. Ena sama tišina in veter, ki je nosil z visokogorja vonj po snegu, in macesni, ki so žareli med rušjem v pobočjih  Ablance in Velikega Draškega vrha. Planina  me je očarala, da bi še ostala, a smo že grizli strmino nad njo. Usmerili smo se desno po markacijah in se postopno spustili skozi pokljuške gozdove do kasarne na Rudnem polju, kjer smo zaključili štiriurno hojo in napolnili avtobus.

Ko smo zapuščali Pokljuko, sem skozi okno spremljala let ptice nad smrekami. Ko bi znala leteti, sem se nasmehnila, avtobus pa je brnel v dolino in zdelo se je, da kolesje šepeče pravljico doživetega dne nad Bohinjem, vsakemu svojo, v jeziku spominov in trenutkov v času.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik