Že nekaj časa nam zima kaže zobe, zato smo bili še toliko bolj veseli napovedi, da bo na dan našega pohoda  vreme vzdržalo. Tudi naša vodnica Sonja je menila, da bo tako z opozorilom, da se bomo na samem pohodu morda prilagajali. In zgodilo se je ravno to.

Dobre volje smo se odpeljali proti Logatcu, kjer nas je pozdravilo sonce in nadaljevali pot mimo Rovt v dolino Sovre do kraja Sopot. Tu se nam je pridružil domačin France, z nami pa je bil še vodnik Frenk. Zelo prijetno je bilo poslušati oba, ko sta kot poznavalca tega področja povedala veliko zanimivega. V objemu mogočnih zasneženih smrek v dolini Sovre sta nam pričarala stanje, kako so predniki skromno a preudarno živeli, da je tu voda gnala pet mlinov, pa žage, mala HE dela še danes.

Zapustili smo dolino in se v koloni po uhojeni stezi skozi pol metra debelo snežno odejo podali proti vrhu. Ko tako že nekaj časa koračimo po beli opojnosti, se kar naenkrat z neba vsuje sneg in to zelo zares. Pa vendar, na naših obrazih je bilo videti veselje, kajti od pohoda v pravih zimskih razmerah je minilo že veliko časa. Dobro razpoloženi smo prispeli do Planinske koče na Vrhu Sv. Treh kraljev na višini 823 m. Sledil je postanek, malica iz nahrbtnika in razvajanje z dobrotami naših slavljencev. Tu je padla odločitev, da se v sneženju in slabi vidljivosti ne gre na sam Vrh sv.Treh kraljev in naprej čez Goropeke v Žiri, temveč obrnemo korak proti Smrečju. Tu nas je v gostilni Kasarni čakala kava, topel čaj in avtobus.

Pot po prehojenih kilometrih je bila kratka, vendar je bila en sam užitek. Želimo si, da bi ta zimska pravljica trajala vsaj še 14 dni, do našega naslednjega pohoda. 

Zapisal: Martin Šantelj

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Viktor Repnik