Izhodišče našega pohoda je bila tokrat Hotedršica, kjer nas je pričakala naša pohodnica Bernarda z lokalnim vodnikom. Na pohod smo krenili po cesti skozi  Žejno dolino ob potoku, ki nikoli ne presahne, pred Hotedršico pa ponikne v kraško podzemlje. Cesta je bila delno poledenela, tako da smo nekateri nataknili pohodniške dereze zaradi varnejše hoje. V Žejni dolini je bilo zaradi senčne lege mrzlo, pri kmetiji Treven pa so nas le obsijali sončni žarki. Pred dolino Pikalca smo šli mimo Snežne jame, nato pa na snegu opazovali ledene kristale v obliki majhnih smrečic, ki so se lesketali v sončnih žarkih.

Pot smo nadaljevali z vzponom na Medvedje Brdo. Ustavili smo se pri cerkvi sv. Katarine, kjer nas je  pohodnik Tone pogostil, mi pa smo mu  zapeli za njegov rojstni dan. Nato smo se povzpeli po zasneženem pobočju na razgledni Šinkovčev grič in si ogledali panoramsko ploščo, ki jo je pripravil naš član Vojko v letih, ko je služboval v bližnjem domu CŠOD. Z vrha z nadmorsko višino 814 m so se lepo videli Triglav, Julijske Alpe, Trnovski gozd, smučišče Javornik ter vse do Krima.

Mimo kapelice z vgrajeno ploščo, ki označuje polovico poti med Idrijo in Vrhniko, smo šli skozi Rovtarske Žibrše do kmetije Tumle, kjer nas je prijazna gospodinja postregla s čajem in odlično ocvirkovo potico. Po dobrem okrepčilu v prijetnem in domačem okolju smo se odpravili proti Ravniku, od koder nas je z griča nad vasjo pozdravljala cerkev sv. Barbare. Čakal nas je le še spust po cesti do Hotedršice, kjer je doma naša pohodnica Bernarda. Tu nas je njena hčerka Špela postregla s čajem in pecivom. Ogledali smo si hišo, dve kozi in zajčke, nato pa nadaljevali pot do gostilne Turk v Hotedršici, kjer nas je čakalo okusno kosilo.

Za nami je bilo 20 km poti in bili smo srečni, da smo te kilometre še vedno zmožni prehoditi brez kakršnih koli težav. Pohod je ob prijetnem klepetu s pohodniki hitro minil.Tako smo preživeli en lep zimski dan, čeprav je bilo jutro zelo mrzlo. Vendar, ko nas  je obsijalo sonce, je vse postalo prijetnejše.

 

Zapisala:     Lidija in Milan Drašler

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak