Cilj  današnjega izleta je bil  prilagojen  vremenu in zato smo se odpeljali v smeri Žalca.

Po pogostitvi jubilantov v parku pred in za nekdanjo sušilnico hmelja, ki je sedaj  Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, smo eksponatno in z ogledom filma, vstopili v zgodovino hmeljarstva na Slovenskem od 12. stoletja dalje. Predelava  hmelja se je obdržala v Spodnji Savinjski dolini, s sušilnico v Žalcu in lastnim raziskovalnim laboratorijem, ki skrbi za kakovost pridelka in razvija  avtohtone slovenske sorte hmelja.

Nadaljevali smo po Hmeljski poti mimo starega Dvorca Novo Celje v obnovi, z ohranjenim baročnim pročeljem ter  krenili  med njive, kjer se je na visokih žicah pred mesecem  lesketalo zeleno zlato, zdaj pa se je strojno obiranje že zaključilo.

Kdaj se je hmelj začel uporabljati kot začimba v pivu, ni znano, sem prebrala v muzeju in  ta podatek je vrtal vame med hojo po Hmeljski poti - zakaj se predelava te dragocene začimbe zmanjšuje. Na oddaljeni njivi so obirali industrijsko konopljo, pa zakonodaja temu  ni naklonjena. Med njivami koruze in buč smo prečili pritoka Savinje in pred nami se je razprlo območje Krajinskega parka Ribnik Vrbje.

Človek izbira tišino, da lahko sliši ptice, a tu so vodne ptice vajene ljudi, sem pomislila, ko sta se nam dva ponirka približevala po vodi v tekmovalni drži in lovila kruhove drobtine. Sprehod skozi ostanke poplavnega gozda, mejice,  je nosil šumenje Savinje, čez ravnino se je dvigala Gora Oljka, naša kolona pa je zavila desno v smeri Šempetra do rimskih izkopanin za ograjo v parku.

Sledil je še obisk Fontane piva v Žalcu s pokušino.  Pivo je bilo  tu drugačno,  vsaka vrsta je imela svoj spomin, tudi vrhniško,  seveda pa je  pri meni zmagala temnina z ravno prav praženo zmesjo ječmenovega slada.

Nazaj grede sem dremala in uživala v ponovljeni hoji čez ravnino, ko začutim enakomerno motoriko hoje kot podzavestno vztrajnost, ki vse telo sinhronizira z njo in naravo naokoli, da me  ravnina posrka vase in odnese na gore v daljavi. Odprla sem oči in zagledala Menino planino v oblakih in dežju. Tja gor bi morali, sem skoraj na koži zaznala hlad z Menine.  Ja, današnji izlet je bil poseben, čudovit intermezzo med višjimi cilji,  sem zadovoljno zaprla oči do izvoza z avtoceste - da ne bi morda prespala izhodne postaje.

Besedilo:    Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos