Sončki smo se odpeljali proti Pohorju skozi Slovensko Bistrico, do hribovske vasi Veliko Tinje. Ob občudovanju zelenih pobočij s samotnimi vasmi in kmetijami pod nami, smo prispeli do zaselka Trije kralji in na Osankarici  začeli  s hojo v želji, da prehodimo našo četrto "pohorsko etapo."

Kako samosvoji so pohorski gozdovi, sem se spomnila takoj, ko smo stopili na lesene podeste v smeri Črnega jezera, naravnega rezervata, obdanega z značilnimi travami visokega barja. Obstali smo ob njegovem robu, pod smrekami, ki so se zrcalile na mirni površini temnega jezera. Za trenutek nas je objela tišina, kot, da je vsem zastal dih, nato pa se je kolona razpotegnila naprej v gozd. Vse je dišalo po vlagi in smrekah, ki so se v dolgem vročem poletju naužile toplote in oddajale to dopoldne  v okolico svoj vonj, ki smo ga dihali s polnimi pljuči. Spustili smo se do potoka Lobnica in ga prečili na področju Bajgot, kjer se odcepi strma pot k slapovoma Lobnice v pragozdu Šumik, 57 ha velikemu gozdnemu naravnem rezervatu. Krenili smo desno mimo oznake za pragozd, se rahlo dvigali čez poseke naprej pod visoke smreke in se le ponekod umikali nizkemu vejevju bukev. Oči pohodnikov so bile nemalokrat uprte v tla, v želji, da bi med številnimi gobami našli tisto pravo…

Urejene planinske poti slovenske planinske transverzale so dajale občutek varnosti, sama bi se sicer prav lahko izgubila v prostranosti teh gozdov, večinoma poraslih s travo, ki je obsijana s soncem trepetala v hladnem vetru in dajala navdih pravljičnosti, da sem si zlahka predstavljala hudobne in dobre vile ter škrate iz Tomažičevih Pohorskih legend, priljubljenega branja  v času mojega otroštva, a cerkev sv. Areha s kapelo sv.Lovrenca je bila resnična pravljica sredi travnika na Arehu na Ruškem Pohorju. Tam  nas je čakal tudi avtobus, v Ruški koči, najstarejši pohorski planinski postojanki, pa okusen pohorski pisker.

Nazaj grede so pogovori potihnili. Sanjala sem v odtenkih zelene 13,6 km dolgo pot in ko je nekdo omenil Kačurjevo, menda pelje naravnost, mimo enajste šole nekam levo, sem se v trenutku zbudila, saj bi skoraj pozabila izstopiti.  Hvala planinski vodnici za skrbno načrtovani prvi pohod v novi sezoni in tudi šoferju, ki nas je spretno in varno pripeljal domov - če bi jaz vozila pohorske ovinke z avtobusom, ne bi šlo tako gladko…

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak