Avtobus nas je v megli peljal po štajerski avtocesti do izvoza za Žalec in dalje proti Slovenj Gradcu v vas Sele. Izstopili smo pri zadnjih kmetijah in se zagrizli v asfaltni klanec do Poštarskega doma pod Plešivcem in naprej v gozdne ceste ter poti, ki so nas v megli vodile čez goloseke na Kalu, kjer je mogočne smreke lani podiral močan veter. Hodili smo po oznakah SPP mimo samotnih znamenj. Megla pod nami je zakrivala doline in postopno odkrivala okoliške vrhove. Skozi smrekove gozdove je posijalo sonce in barvalo gozd ter podrast v odtenkih zelene. Nekajkrat smo prečili gozdno cesto in mimo v skalo odtisnjenih kolen sv. Uršule prišli više pod mogočne smreke in mimo brezna na nova križišča.

Po zadnjem vzponu čez skalovje, smo prešli gozdno mejo in zagledali "plešo" Uršlje gore z gotsko cerkvijo s streho iz skodel in planinskim domom ter antenami v ozadju. Oči so se privadile kontrastu modre in zelene in videli smo rumene cvetove pogačic povsod, kamor je segel pogled. V notranjosti najvišje ležeče cerkve na Slovenskem, s sv. Uršulo v glavnem oltarju, se je čas za trenutek ustavil. Tihota sakralnega prostora, skoraj brez poslikav, je sijala belino in s kamnitega tlaka je vel hlad pradavnine.

Nadaljevali smo po grebenu na vrh s križem in razglednikom. Z višine 1699 m smo zrli na mesta in kraje v Mislinjski, Šaleški, Mežiški in Dravski dolini in na vrhove nad njimi. Veter je upogibal trave in cvetje v njih. Pazili smo, da ne bi pohodili žarečih kamniških murk. Vračali smo se mimo stopinje sv. Uršule v skali, po strmih kamnitih poteh, se napili vode s studenca ob poti in čez čas zagledali planino s planinsko kočo na Naravskih ledinah, od koder nas je avtobus peljal skozi Kotlje in Slovenj Gradec  proti domu.

Prehodili smo 13 km s 1003 m skupnega vzpona in 654 m spusta, sem premlevala podatke, ki jih je izmeril Srečo. Na skrbno načrtovanem pohodu planinske vodnice smo zaključili še zadnji izlet pred poletjem in od zime sem nabrali kar nekaj kondicije. Je že res, da človek stvari, pridobljene z več truda, bolj ceni in je res tudi, da bom čez poletje pogrešala te pohode in Sončke, tiste z manj in one z več kondicije, saj smo le skupaj to, kar smo. Večina je budnih, sem prisluhnila čebljanju po avtobusu, občudovala nasade visokoraslega hmelja v Šaleški dolini ter sledila z očmi pokrajini, ki smo jo zapuščali.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek, Danica Kos, Jana Marušič